Celiakaš v Lizboni

Poleteli smo z letalom ob 19.30 uri iz letališča Marco polo v Benetkah. Celiakaš v Lisboni? Zakaj pa ne.

Zakaj Lizbona?

Ker je bila najcenejša možna letalska karta iz Benetk. In odločitev je padla. Karte smo kupili  meseca septembra za čas zimskih počitnic. Za tri povratne letalske karte smo odšteli 180 €.

In ni nam bilo žal. Še več. Bili smo navdušeni.

In to je bilo moje prvo potovanje z letalom, odkar sem na brezglutenski dieti. Do sedaj smo z družino vedno potovali z avtomobilom ali  kombijem, tako, da sem lahko s seboj vozila zaloge brezglutenske hrane.In kako sem se morala organizirati tokrat vam bom opisala v nadaljevanju.

Najprej odločitev kje bomo nastanjeni, da bom imela možnost kuhanja.

Po intenzivnem iskanju preko spleta sem našla hostel, ki naj bi mi omogočil, da si lahko sama pripravljam obroke.Hitro se je izkazalo da je bila izbira več kot odlična in vam jo toplo priporočam.

Pa lepo po vrsti. Dobili boste popolnega vodiča za celiakaša v Lizboni.

Po pristanku na letališču smo z metrojem prispeli v strogi center mesta.

Na metroju smo najprej izbrali rdečo linijo  in izstopili na postaji Alameda, nato smo prestopili na zeleno linijo smer Cois de Sodre in izstopili na postaji Baixa-Chiado.

Ko stopite iz metroja se ozrete desno, kjer vidite pred seboj park. Po ulici ob parku v hrib pirdete na ulico Rua do Loreto. Da boste vedeli, da ste na pravi poti morate na levi strani videti trgovino iz katere štrli rumen taksi. Nadaljujte po ulici Rua Do Loreto in tretja ulica na desno je ulica Soriano, hišna številka 19, in hostel je v prvem nadstropju. Pozvonite.

IN PRIDETE V MOJ IZBRANI HOSTEL, oglejte si slike kuhinje. In res je funkcionalna, z vsem kar potrebujete za odlično brezglutensko kuho.

Vse je zelo snažno. Uslužbenci pa prijazni in ustrežljivi. Občutek domačnosti, kot da res prideš domov.

Ko prideš ponoči v mesto, je kar prijeten občutek, da se hitro kot turist s kovčki orientiraš, da nisi prav velika vaba za nepridiprave. Kolegica je bila dva tedna kasneje v Lizboni oropana. Ostala je brez dokumentov in vse prtljage. Zato previdnost ni odveč.

slika vir: http://upload.wikimedia.org/ Velik trg s kipom na sredini, Praça Luis de Camoes.

To je trg, ki ga najprej zagledate, ko stopite z metroja.

Na na potovanje se vedno pripravim, poiščem podatke po spletu in v knjižnici. Naslednje podatke sem povzela z različnih spletnih strani, da vam predstavim Lizbono.

Lizbona

Portugalci ji pravijo Lisboa. Je prestolnica Portugalske, območje svetovne dediščine UNESCA in mesto z 2,8 milijoni prebivalcev. Po njej se imenuje desetletna strategija za izboljšanje gospodarske rasti in ustvarjanje novih delovnih mest: lizbonska strategija.

Lizbona, mesto na sedmih gričih ali “cidade das sete colinas” je znana po mili klimi in izredni svetlobi. Leta 1998 je bila organizatorica svetovne razstave EXPO, 1994 pa evropska kulturna prestolnica.

Stoletja mešanja kultur so pustila močan pečat na očarljivem in ležernem glavnem mestu nekdanje kolonialne velesile. Griči ob izlivu reke Tejo so zato nepredvidljivo živahni in za obiskovalca nikoli povsem razumljivi – kot da v resnici niso čisto na tej celini.

Veličastna pročelja lizbonskih palač, cerkva in meščanskih vil se izmenjujejo s propadajočimi zgradbami, vendar pa odpadajoč omet zakrivata skoraj vedno sijoče portugalsko sonce in od novembra bogato božično okrasje. To obiskovalce iz hladnejših dežel opominja, da je zima pred vrati, saj se dnevne temperature gibljejo okoli 15 stopinj.

Najstarejši predel mesta Alfama navdušuje z ljubkimi ulicami, ki dajejo vtis, da za vsakim vogalom čaka nekaj vznemirljivega. Kogar ne zanimajo lokali z lokalno glasbeno specialiteto – fadom – ali nakupovanje v trgovinicah, kjer se prodajalci in stranke pozdravljajo po imenu, ga bo nemara presenetil pogled s pravljičnega gradu São Jorge, cerkve Graça ali številnih razglednih teras. Pri turistih nadvse priljubljeni tramvaj številka 28 od tod pelje proti Baixi, središču iz 18. stoletja z značilno tlakovanimi ulicami. Avenija svobode se izlije v sodobnejši del mesta, avantur željni pa lahko lučaj stran spoznajo nevarnejši predel sicer presenetljivo varne prestolnice, ki se razteza od Martima Moniza do Anjosa. Vendar pozor.

V hostlu so nas opozorili.

Ne usedite se na rumeni TAXI št 28, temveč na redno linijo št. 28, saj sicer boste plačali krepko višjo ceno, kot je redna tramvajska cena karte, prevozili pa skoraj enako pot kot s TAXI št.28.

Vodni vstop v mesto varuje Torré de Belém, simbol portugalske dobe odkritij. Verjetno najbolj spolirano območje poleg čednih zgradb in vrtov ponuja znamenito sladico, pasteis de Belém. Brez skrivnostnosti recepta, ki ga poznajo le trije peki, bi bila to sicer le še ena smetanova pitka, kot jih prodajajo po bistveno nižji ceni po vsem mestu, pa vendar. Dobra hrana je sploh ena od prednosti mesta, njegove lege in prepleta kultur. Neštete in ne predrage restavracije in pekarne slovijo predvsem po očesu prijaznih slaščicah in seveda morski hrani. Poskusiti velja polenovko na tisoč in en način, školjke in rakce, vsaka kavarna pa ima široko izbiro zanimivih sladkih in slanih prigrizkov.

Ti podatki pa za bolnika s celiakijo niso ravno prijetni, vendar kulinarično znanje tudi bolniku s celiakijo ne bo škodovalo.

Za vse ostale pa svetujem da poskusite njihove nadvse znane sladice. Sama sem jih sicer samo občudovala, ampak že to je nekaj.

Za prvo večerjo in zajtrk sem imela hrano s seboj. Naslednji dan pa nakupovalna akcija brezglutenske prehrane.

OCEANARIJ IN NAKUPOVALNI CENTER VASCO DA GAMA

Drugi dan pa najprej akcija nakupa brezglutenske hrane. Zato smo si organizirali dan tako, da smo obiskali nakupovalni center Vasco da Gama in Oceanarij, ki je v neposredni bližini.

Vstopili smo na isti postaji metroja to je na postaji Baixa-Chiado, in stopili na zeleno linijo metroja v smeri Telheiras. Izstopili smo na postaji Alameda in prestopili na rdečo linijo smer Airporto. Izstopili smo na postaji Oriente.

Futuristično zasnovan paviljon železniška postaja Oriente, ki jo je zasnoval Calatrava, je najbolj priljubljena točka obiskovalcev Oceanarija, enega največjih akva­rijev na svetu.

Postaja  Oriente  slike vir: http://www.flickr.com

Postaja  Oriente  slike vir: http://www.flickr.com

Lizbonski Oceanarij za razliko od številnih podobnih akvarijev po svetu se odlikuje predvsem po odlični simulaciji naravnih habitatov.

Posebej izstopa osrednji bazen v katerem sobivajo morski psi in številne druge vrste rib.

Ribe, ribice, želve … Izstopala pa je vidra, ki nas je pošteno zabavala.

To je bila naša prva točka ogleda, ker je poleg veliki nakupovalni center, kjer sem si nakupila zase brezglutensko hrano.

Če si ogledaš Oceanarij, moraš vzeti karto, ki vključuje celoten ogled, ker si sicer razočaran, in ne vidiš bistva muzeja. Narejeni so podhodi in rovi, tako da imaš občutek, da se sprehajaš med ribami. Zares vredno ogleda.

Nakupovalni center Vasco da Gama je tudi svoje doživetje. Ob vsakem boku sta postavljena hotelska dvojčka, ki sta povsem identična. Pa ne zaradi nakupovanja, ki meni ni nič kaj v veselje, ampak zaradi arhitekture.

Nakupovalnih površin je neskončno mnogo, pa tudi hrano zase sem lahko dobila brez težav.

Nakupila sem od lanenega olja, kruha, moke, testenin, pekovskih izdelkov in sladic, vse brezglutensko deklarirano.

Našla sem trgovino v prvi kleti, morda je to nekako podpritličje centra, pravzaprav eko lekarno, kjer je bila izbira brezglutenske hrane izvrstna. Imajo na voljo Schar izdelke in veliko ekoloških brezglutensko deklariranih živil, tako da sem prav uživala v raziskovanju in seveda nakupovanju. Nakupila sem izdelke tudi za domov, ker sem našla tudi take, ki jih pri nas na tržišču še ni brezglutensko deklariranih, med njimi tudi Xanthan gumi, nad čemer sem bila res navdušena.

Bil je februar mesec in zunaj je bilo polnih 17°C, vreme pa nekoliko vetrovno, tako da je kljub visokim temperaturam prijetno da smo imeli toplo oblačilo.

Sprehodili smo se ob plaži in opazovali most Vasco da Gama, ki je je resnično fantastičen v svoji skulpturi. Najdaljši most v Evropi meri 17,2 km. Most prečka reko Tejo.

Ob povratku pa obvezno kosilo. V hostlu  je bila kuhinja odlična, kjer sem lahko pripravljala obroke po željah in se počutila kot v domači kuhinji.

Kosilo, oziroma zgodnja večerja, ki sem jo pripavila je bila več kot odlična. Dobro pa je, če celiakaš pripravlja svoj obrok v skupni kuhinji, da je v hostlu malo bolj zgoden. Takrat je običajno kuhinja še prazna. Ostali gostje so prišli okoli osme ure zvečer. Takrat bi pa težko pazila na brezglutensko čistočo, ko bi bilo za kuhinjskim pultom veliko “glutenskih” kuharic. Tako da je pomemben upoštevati tudi ta namig.

In pozor, dobro je s seboj vedno imeti svojo brezglutensko desko, ki ne vzame prostora v potovalki in nima velike teže. Ostali pribor pa običajno ni problem tam ponovno pomiti, če ni najbolj čist. 

Poleg brezglutenske hrane, sem seveda na tržnici nakupila izvrstno zelenjavo. Skuhala sem odlično zelenjavno mineštro, pripravila falafele in solato. Mešanico za brezglutenske falafele sem našla v prej omenjeni trgovini. Obrok je bil hitro pripravljen in okusen.

3.DAN

LISBONSKI GRAD CASTELO S. JORGE, KATEDRALA SANTA MARIA MAIOR, ESTRELA

Naše raziskovanje Lizbone je izgledalo tako, da smo delali dnevno izlete na različne znamenite točke mesta. Tako smo lahko, ko so zakrulili naši želodčki odšli v hostel in si pripravili kosilo.

Glavno mesto Portugalske je Lizbona postala leta 1260. Lizbonska univerza je bila ustanovljena leta 1290. Mesto je doseglo vrhunec blaginje v obdobju portugalskega imperija v 16. stoletju. 26. januarja 1531 je mesto prizadel potres, ki je pobil tisoče prebivalcev.

1. novembra 1755 je Lizbono prizadel še en potres, ki je ubil 90.000 ljudi in uničil 85 % mesta. Mesto je bilo ponovno zgrajeno po načrtih predsednika vlade Marquêsa de Pombala, od tod tudi ime Baixa Pombalina za spodnje območje.

Najprej smo se podali peš na grad in se med potjo ustavili ob plaži oziroma pred mestnimi vrati, na čudovitem trgu Praça do Comercio ki pa ga ravno prenavljajo in pogled na vrata je zakrit.

Prav tu so zgradbe in palače, ki še posebej spominjajo na bogato portugalsko kolonialno zgodovino.

Trgovanje z začimbami je prekinila španska okupacija Portugalske. Leta 1910 pa republikanska vstaja in nastanek Portugalske republike. Kasneje je zavladala diktatura, ki so se je z demokratično vstajo rešili šele leta 1974. Portugalska si le počasi utira pot k nekdanji slavi. Od vstopa v Evropsko unijo je nekoliko bolje, tudi na račun turizma. In Lizbona je turistično zanimivo mesto.

Lizbona je zasanjano mesto, ki leži na obrežju ene največjih iberskih rek – reke Tejo, ki se na svojem severnem delu izliva v morje. Skoraj ne mine dan, ko ne bi pihal veter.

JAVNI PREVOZ

Za udoben javni prevoz v Lizboni skrbita dve podjetji. Metropolitano de Lisboa skrbi za podzemno železnico s štirimi različnimi linijami in skupno 39 kilometri prog s 46 postajami. Proge tečejo v glavnem v smeri od severa proti jugu. Možno je kupiti enkratno vozovnico za 1,20 evra (notranji obroč, ki pokriva večino mesta). A boljša rešitev je karta za 5 evrov, saj vključuje tudi možnost prevoza z mestnimi avtobusi in tramvaji, s katerimi sicer upravlja družba Carris (tudi z dvigalom Santa Justa in s tremi mestnimi vzpenjačami). Za čim bolj celovito doživetje Lizbone je obvezna vožnja z dvigalom Santa Justa.

Tokrat smo se poslužili tramvaja in znamenite proge št. 28, vendar ne turističnega rumenega, kjer prevoz stane celo premoženje ampak klasičnega portugalskega za domačine, kjer plačaš le 1,20 evra za prevoz. Najprej smo se podali peš na grad. Že pot na grad nas je prevzela, njihove ozke uličice in strme vzpenjajoče so pritegnile našo pozornost.

Ogledali smo si katedralo R.S Joao Praca. Katedrala je enostavna in lepa (romanika).

Na hribu nad mestom stoji grad, imenovan Sao Jorge. Najstarejši del gradu sega v 6. stoletje. Skozi stoletja je bila večina gradu uničena, največji del v znamenitem lizbonskem potresu leta 1755.

Pogled z gradu in lepih ozkih uličic, ki vodijo na grad.

Nato smo se s tramvajem št. 28 odpeljali na drug konec mesta v Estrelo. Pogled na baziliko Estrela je res fascinanten. Basilika je iz druge polovice 18. stoletja. Prehodili smo se po njihovem prelepem botaničnem vrtu.

Ko smo se spuščali proti domu, ali pa dvigovali peš, saj smo se sprehajali po hribčkih in dolinicah smo si lahko ogledali prelepe fasade hiš z njihovimi značilnimi ploščicami, mogočnost parlamenta, ki je sijal v soncu v vsej svoji mogočnosti. In sprehod med uličicami je prav pomirjajoč.

4. DAN

BELEM

Redna avtobusna linija vozi v Belem. Najprej smo si ogledali veličastno katedralo. Četrt Belem leži ob ustju reke Tejo in je spomin na zlate čase Portugalske. V Belemu lahko obiščete tudi samostan ”Jeronimos Monastery”.

Ta veličastna stavba je počivališče Vasca da Game in predstavlja portugalsko moč in bogastvo med leti odkrivanja. Pred odpravo v Indijo so Vasco da Gama in njegova posadka v njem preživeli zadnje dni v molitvi. Bil je zgrajen v spomin odkrivanj Vasca da Game in device Marije. Samostanska cerkev se ponaša z izjemnimi rezbarijami in razkošnim nunskim korom.

Spomenik, postavljen z namenom, da počasti spomin na obdobje odkritij. Muzej moderne zgodovine je veličastno velik.Park v Belemu je odprt proti morju, kar povečuje njegovo razsežnost in odprtost in njegova prostranost vzame dih.

Trdnjavo Torre de Belem je zgradil kralj Manuel I (1515 -1521) sredi reke Tejo. Bila je izhodišče za poti pomorščakov – osvajalcev novih svetov in je postala tudi njihov simbol.

5. DAN

CENTER LIZBONE

Pariz ima Eifflov stolp, Lizbona ima dvigalo Santa Justa. Nižje od pariškega lepotca, a uporabnejše in z manj strašljivim pogledom navzdol.

Lizbona leži na sedmih gričih, zato v mestu ne manjka strmih ulic in dolgih stopnic. A domačini so se znašli – med opravki po mestu se manj potijo zaradi vzpenjač in dvigal, ki so jih zgradili.

Nekoč je bilo teh “pomočnikov” več, danes so le še štirje, a radi jih imajo Lizbončani, še raje pa vsi, ki so si prišli ogledat portugalsko prestolnico. Najlepše med četverico je dvigalo Santa Justa. Dvigalu Santa Justa, v portugalščini Elevador de Santa Justa, domačini pravijo kar Elevador do Carmo, saj stoji v tistem deli Lizbone, kjer se veliko stvari imenuje Carmo – ulica, samostan, trg, steza … ime Carmo pa so si nadeli tudi barčki, restavracije, knjigarne … Marsikdo napačno pomisli, da je Santa Justa nastala po načrtih Francoza Gustava Eiffla. V resnici se je pod načrt podpisal Raul Mesnier de Ponsard, inženir, ki se je v Portu rodil francoskim staršem, njegov vzornik pa ni bil nihče drug kot Eiffel.

Danes je neogotsko železno dvigalo Carmo edino preostalo navpično dvigalo v Lizboni. Družbo mu delajo še tri vzpenjače, ki so pravzaprav zelo podobne tramvajem, a premagujejo hude naklone.

15 metrov dolg železni mostiček, ki ga Lizbončani opisujejo kot viadukt, povezuje vrh dvigala s trgom Carmo in prečka nakupovalno ulico Rua do Carmo. Po Rua do Carmo in Rua Garrett je desetminutni vzpon do trg Carmo zelo zložen. Dvigalo isto višinsko razliko premaga v manj kot minuti.

Glavni trg Baxia s prelepim tlakovanjem.

Trgi in ulice so bogato tlakovani z mozaičnimi vzorci, celo prehodi za pešče so tlakovani z barvnimi belo črnimi kockami.

Sprehod po Bairo Alto, kjer je živopisnost pogrinkov in ustrežljivost natakarjev, ki vabijo k obedu neverjetna.

Park Eduarda VII se nahaja na skrajnem severnem delu Liberty Avenue, takoj za markiz Pombal in je bil prvotno imenovan Liberty Park. Ta park ponuja čudovit razgled na mesto in se pogosto uporablja za vodenje razstav, koncertov…

6. DAN

ODHOD DOMOV

Bilo je super. Popolnoma brezglutensko začinjeno.