Celiakija

Že v drugem stoletju pred našim štetjem je Grk Aretej prvi opisal celiakijo pri odraslih bolnikih. Angleški zdravnik Samuel Gee pa je konec devetnajstega stoletja (leta 1888) opisal klinične znake celiakije pri otrocih. Nizozemec Dicke je prvi povezal nastanek te bolezni z beljakovino gluten, v žitih.

Bolezen se pojavlja povsod tam, kjer ljudje uživajo nekatere izmed žit.
Najpogostejša je celiakija na Irskem, Škotskem in v skandinavskih državah. Med Indijanci in afriškimi domorodci je redka.

ZA VSAKO BOLEZEN RASTE ROŽA!

SLOVENSKI PREGOVOR

Celiakija je kronična sistemska avtoimuna bolezen, ki je posledica preobčutljivosti na gluten in lahko prizadene katerikoli organ človeškega telesa, zato je potrebno bolnika obravnavati celostno.

Pri ljudeh, ki ne prenašajo glutena, le-ta ob stiku s sluznico tankega črevesa sproži nastanek sprememb. Glavna sprememba je uničenje črevesnih resic, ki sluznici tankega črevesa dajejo videz krtačke in imajo nalogo, da pomagajo absorbirati hranila iz črevesja. Pri ljudeh s celiakijo sluznica postane gladka in sploščena, zato se hranila ne morejo absorbirati. Pride do njihovega pomanjkanja in s tem do težav, kot je na primer slabokrvnost. Ko bolnik prične z uživanjem brezglutenske hrane, se resice obnovijo. Včasih so celiakijo obravnavali samo kot bolezen tankega črevesa. Predvidevali so, da se pojavlja izključno v otroški dobi. Danes pa vemo, da se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju in da to v resnici ni samo bolezen tankega črevesa, ampak gre za sistemsko avtoimuno bolezen, ki lahko prizadene katerikoli organ človeškega telesa. Iz tega razloga je potrebno bolnika obravnavati celostno.

Celiakijo imenujemo tudi bolezen s številnimi obrazi.

Težave bolnikov s temi obolenji so mnogotere, njihov potek pa nepredvidljiv. Ker pomanjkanje snovi prizadene različne organe, so simptomi in znaki bolezni številni, včasih prav iz tega razloga tudi zavajajoči. Raziskovalci so mnenja, da je nastanek drugih avtoimunskih bolezni odvisen prav od pravočasnosti ugotovitve (odkritja) celiakije in trajanja izpostavljenosti glutenu.

Celiakija sodi med najbolj pogoste kronične bolezni v Evropi. Pojavlja se pri kar 1 % prebivalstva in ima dva vrha pojavnosti: med prvim in petim letom ter med tridesetim in štiridesetim letom starosti. Bolezen je tudi gensko predisponirana in večino bolnikov ima gene, značilne za celiakijo; HLA DQ2 in DQ8. Celiakija pa ni alergija na žita oziroma moko, kar še danes nekateri zmotno mislijo.

V zadnjih dveh desetletjih diagnostika zelo napreduje.

Pomembni so serološki markerji, to je ugotavljanje protiteles v serumu (protitelesa proti tkivni transglutaminazi (tTG), antiendomizijska protitelesa (EMA) in protitelesa na deamidirani gliadin (DGP)). Zlati standard v diagnostiki sta biopsija tankega črevesa in histološki pregled črevesne sluznice. V začetku leta 2012 je na področju diagnostike prišlo do novih smernic, ki dovoljujejo, da se v jasnih kliničnih primerih pri otrocih s pozitivnimi genetskimi markerji in 10-krat višjo vrednostjo tTG od normalne (potrjeno s pozitivno EMA), lahko izognemo biopsiji, vendar je v tem primeru potreben natančen protokol z dodatnimi laboratorijskimi testi.

V septembru istega leta pa je bil predstavljen tudi štiri in pol leta trajajoč projekt CD-MEDICS, sofinanciran iz evropskih sredstev. V njem je sodelovalo več kot petnajst partnerjev iz desetih držav Evropske unije, vodilna med njimi je bila španska univerza iz Tarragone.
Rezultat je nova diagnostična naprava za ugotavljanje celiakije, katero bo v praksi prva na svetu preizkusila prav klinika za pediatrijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru.
Omenjeni revolucionarni pripomoček bo omogočal povsem neboleče diagnosticiranje bolezni celiakije, in sicer na podlagi odvzete kapljice krvi posameznika. V eni sami napravi, ki se bo trenutno uporabljala vzporedno z že uveljavljenimi postopki diagnosticiranja (in s pomočjo katere bi v prihodnje odkrivali tudi bolezni, kot so rak, sladkorna bolezen, bolezni ščitnice itd.) sta namreč združena tako test DNK kot tudi test za detekcijo protitelesc. Rezultati preiskav bodo s to napredno medicinsko tehniko bolnikom na voljo že v eni sami uri, kar je za prepoznavanje omenjenih bolezni zaenkrat najhitrejše in najenostavnejše diagnosticiranje v zgodovini. Na trgu je predstavljeno tehnično novost pričakovati v dveh letih, saj bo za njeno dokončno lansiranje vsekakor potrebna še cela vrsta testiranj.

Zaenkrat pa kljub obetavnim novostim biopsija sluznice tankega črevesja še vedno ostaja temeljna diagnostična metoda.

Celiakija je genetsko pogojena bolezen, čeprav genetska predispozicija še ne pomeni izbruha bolezni. Danes se veliko bolnikov diagnosticira šele v odrasli dobi in nekateri menijo, da je bila bolezen vse do izbruha v latentni obliki. Dejavnik izbruha bolezni je lahko tudi okolje, kot primer; močna obremenitev z glutenom in povečana prepustnost sluznice prebavnega trakta, ki se pojavlja ob vnetjih prebavil. Pogosto pa se bolezen pojavi šele po kakšni operaciji, nosečnosti, porodu, virusni infekciji ali stresu.

Kako se bo bolezen kazala, je odvisno od tega, koliko tankega črevesa je prizadetega in kako hude so spremembe. Če je prizadet le začetni del tankega črevesa, se bolezen izraža le s slabokrvnostjo zaradi pomanjkanja železa ali folatov.

Prizadetost večine tankega črevesa pa že pripelje do motnje v vsrkavanju pomembnih hranil in zaradi tega do prizadetosti številnih organskih sistemov.

Pri nekaterih bolnikih s celiakijo lahko zaradi okvarjene sluznice tankega črevesa nastopi tudi pomanjkanje encima, ki razgrajuje laktozo. Pri njih se mora zato, poleg uživanja brezglutenske prehrane, opustiti tudi prehrano, ki vsebuje mlečni sladkor.

Pri odraslih so pogosto prizadete tudi kosti; zaradi motnje v vsrkavanju vitamina D in kalcija. Bolniki tožijo zaradi bolečin, pojavljajo se lahko nenadni zlomi, zelo pogosto hrbteničnih vretenc. Razvije se lahko slabost mišic rok in nog. Bolniki težko hodijo po stopnicah, težko vstanejo in sedejo. Zaradi pomanjkanja vitamina B12 in folne kisline so lahko prizadeti živci. Bolniki čutijo mravljinčenje v rokah ali nogah, izgubijo občutek za dotik in za položaj. Kot posledica pomanjkanja vitamina K se lahko pojavijo motnje v strjevanju krvi. Bolniki lahko krvavijo iz prebavil, sečil, nosu, ustne votline, pojavljajo se lahko podplutbe na koži, lahko pa tudi zakrvavijo v mišice ali sklepe. Zaradi pomanjkanja vitamina A se lahko pojavi celo nočna slepota.

Pomanjkanje beljakovin v krvi lahko pri bolnikih s težjo obliko bolezni povzroči zatekanje nog in nabiranje tekočine v trebušni votlini.

Sum na celiakijo se postavi v primeru bolnikovih simptomov kot so: kronična driska, nenapredovanje na telesni teži ali izguba telesne teže ter nizka rast, zakasnela puberteta pri otrocih ter amenoreja, slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, slabost ali bruhanje, kronične bolečine v trebuhu, trebušni krči in napenjanje, kronično zaprtje, kronična utrujenost, ponavljajoče afte v ustih, zlomi kot posledica osteopenije ali osteoporoze, patološki jetrni testi, kožne spremembe v obliki herpetiformnega dermatitisa.

Herpetiformni dermatitis je kronična vnetna kožna bolezen, z značilnimi simetričnimi srbečimi izbruhi mehurčkov in papul (bunčic), ki so razporejeni v skupinah. Poimenujemo jo tudi kožna celiakija, ki prizadene kožo. Edino zdravilo zanjo je brezglutenska dieta.

Kožna oblika celiakije je Dermatitis Herpertiformis Duhring (DHD).  Ni ravno pogosta  DHD in se pojavi na 1:10000 prebivalcev. 5-10 % ljudi s celiakijo ima tudi DHD. Izrazi se  v večini med 30 in 40 letom starosti in oboli še enkrat več moških kot žensk. 90 % bolnikov , ki ima DHD ima tudi celiakijo. Najbolj pogosta mesta na katerih se pojavljaja DHD so kolena, komolci, zadnjica in lasišče. DHD ima vedno celiakijo, celiakija pa ima redko DHD.

Pri odraslih pogosto srečamo tudi bolnike s povsem neznačilnimi bolezenskimi znamenji. Lahko so le slabokrvni, imajo bolečine v kosteh ali neznačilne težave s strani prebavnega sistema, kot so občasne driske, napenjanja in bolečine v trebuhu. Takšne bolnike pogosto opredelimo le kot bolnike s preveč razdražljivim črevesjem. Prevladuje pa mnenje, da tudi dandanes pri celiakiji odraslih resnični vzrok težav še vedno pogostokrat ostane neodkrit, medtem ko zdravnikom ostaja poznan le vrh ledene gore…

Obstajajo tudi asimptomatski bolniki, ki pa imajo večje tveganje za razvoj celiakije.
To so lahko bolniki, ki imajo sladkorno bolezen tipa 1, Downov sindrom, avtoimune bolezni ščitnice, Turnerjev sindrom, Williamsov sindrom, pomanjkanje IgA, avtoimune bolezni jeter, ali pa imajo njihovi ožji družinski člani bolnika s celiakijo.

Čeprav ni povezano s prebavnim sistemom, se pri ženskah vendarle kot komplikacije lahko omenjajo tudi različne ginekološke težave: neplodnost, pogosti spontani splavi, rojevanje nedonošenčkov, motnje menstruacije, odmiranje ploda v maternici ter urološke težave. Pri moških pa se to lahko odraža kot: zmanjšanje števila, negibčnost ali spremembe oblike spermijev, in celo kot pomanjkljiv razvoj moških spolnih organov. Neprepoznana ali nezdravljena bolezen – kar z drugimi besedami pomeni, da se bolnik ne drži diete- lahko, neodvisno od vrste težav (katerih bolnik lahko sploh nima), pripelje do poznejših hudih komplikacij.

Kot najtežji zaplet pri bolnikih s celiakijo, ki se ne držijo brezglutenske diete, se lahko pojavi maligno obolenje prebavnega sistema.

Pri bolnikih, ki se ne držijo brezglutenske diete, se lahko kot najtežji zaplet pojavi maligno obolenje prebavnega sistema.

Pogoste pridružene bolezni celiakiji, če se bolnik ne drži brezglutenske diete ali če je bila diagnoza celiakija postavljena zelo pozno, so lahko:

Sjogrenov sindrom, Alopecija (izpadanje las), IgA nefropatija, Revmatoidni artritis, Primarna biliarna ciroza (kronična vnetna bolezen jeter), KVČB (kronična vnetna črevesna bolezen), Vitiligo (kronično kožno stanje, ki povzroča izgubo pigmenta, kar se odraža v nepravilnih bledih lisah kože), Psoriaza (bolezen kože, ki se manifestira s pojavom rdečkastih in okroglastih madežev z jasnim robom, ki so pokriti z luskami ena čez drugo, belkaste, nekam srebrne barve), SLE (sistemski lupus eritemaozus je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki lahko prizadene kožo, sklepe, krvne celice in notranje organe; še posebej ledvice, pljuča in srce), osteoporoza, sladkorna bolezen, bolezni ščitnice.

Edini način zdravljenja celiakije je doživljenjska brezglutenska dieta, kar pomeni, da bolniki s celiakijo ne smejo uživati pšenice, rži, ječmena in ovsa (čeprav si glede slednjega znanstveniki še vedno niso povsem enotni).

Prognoza bolezni je namreč zelo dobra, če se, kot rečeno, bolnik dosledno drži omenjene diete. V mesecu dni od uvedbe brezglutenske diete običajno že pride do izboljšanja, popolna obnova sluznice tankega črevesa pa je odvisna od stopnje atrofije in starosti bolnika, traja pa od šest mesecev do dveh let.

Nikoli ne začnite z brezglutensko dieto pred opravljenimi preiskavami!

Kaj je gluten in kje vse se nahaja

ZDRAVILO ENEGA ČLOVEKA JE DRUGEMU STRUP.

LATINSKI PREGOVOR

Celiakija se razvije zaradi preobčutljivosti na gluten oziroma na njegov izvleček gliadin. Z vnosom proteina glutena, prisotnega v pšenici, rži, ječmenu in ovsu, resice v sluznici tankega črevesa, ki skrbijo za absorbcijo hranilnih snovi v telo, prično atrofirati (usihati).

Gluten je sestavni del beljakovin, shranjenih v endospermu pšenice, rži , ječmena in ovsa, torej tudi v večini vrst kruha in žit. Je lepljiv protein, ki deluje kot vezivo (beseda “gluten” izvira iz latinščine in pomeni lepilo).

Gluten je pri različnih vrstah žit različen. Nekatere od glutenskih beljakovin se imenujejo prolamini, in ti pri ljudeh s celiakijo povzročajo poškodbe na sluznici. Pšenica vsebuje toksični prolamin, imenovan gliadin, rž sekalin, ječmen hordein, oves avenin, prav tako pa vsebujeta toksičen prolamin tudi tritikala in pira. Posamezne vrste naštetih žit se razlikujejo po toksičnosti v razmerju z vsebnostjo prolaminov.

Beseda “gluten” izvira iz latinščine in pomeni lepilo.

Tudi koruza, riž, proso, tef in ajda vsebujejo gluten v majhnih količinah, vendar pa ne prolaminov. Zato te vrste za bolnike s celiakijo niso toksične.

Postavlja se vprašanje, zakaj naravni izbor tekom zgodovine ni izkoreninil genov, ki so povezani s celiakijo – saj se ti med populacijo pojavljajo razmeroma pogosto?

• Eden od razlogov je zagotovo ta,

  da se ljudje z žiti prehranjujemo približno 10.000 let (pričetki nekje z uvajanjem poljedelstva), kar je za evolucijo razmeroma kratka doba, ki jasno kaže zakaj se še nismo uspeli dobro prilagoditi. Poznana je paleolitska dieta, tj. starokamena prehrana, ki izključuje vsa žita, stročnice, mlečne beljakovine in sladkorje, ki jih takratni človek kot lovec in nabiralec ni uporabljal, saj je užival le živalske beljakovine in le divje rasle rastline. Znane so študije najdb paleo človeka lovca/nabiralca in človeka poljedelca, kjer se je izkazalo, da je bil paleo človek dosti bolj zdrav (okostje je bilo nedegenerirano in zobovje nepoškodovano) kot človek poljedelec (njegovo okostje je pogosto degenerirano, zobovje močno prizadeto, manjka mu v povprečju sedem zob in je manjše rasti kot paleo človek), ki je užival žita, stročnice in mleko.

• Drugi razlog je ta,

  da so prva žita, ki so bila samorodna, ali so jih kasneje gojili ljudje, vsebovala zelo malo glutena, zaradi česar niso bila primerna za peko kruha. V naravi še danes najdemo samorodna divja žita. Njihov klas vsebuje le nekaj zrn, ki se hitro osujejo, zato so jih naši predniki morali pobirati s tal. Pojavili so se mutanti, med njimi tudi rastline, ki so rodile bogatejše klasje z obilico zrnja. Le-to je dozorelo na rastlini, ker ga je nanj vezal gluten. Tako so naprej sejali le te vrste žit. S tem se je v moki povečala vsebnost glutena, ki, kot rečeno, deluje kot vezivo in omogoča gnetenje testa. Slednje se je zgodilo šele v času Rimljanov, ki so začeli s peko kruha. Selekcionirali so žita, ki so vsebovala dovolj glutena in pojavili so se pogoji, ko je celiakija lahko začela svoj veliki svetovni pohod.

• Tretji razlog pa je bil

  izkoriščanje pšenice v prehrambeni industriji, v želji po čim večjem zaslužku. Pšenica namreč marsikje nadomesti druge surovine, ker je cenejša in v določeni količini ne spremeni okusa izdelka. Je tudi odlično vezivno, polnilno in embalirno sredstvo. In to je tisto ključno, zaradi česar prav za noben industrijski prehrambni izdelek ne moremo z gotovostjo trditi, da ne vsebuje glutena (če sam proizvajalec tega ne zagotavlja z deklaracijo). Tako lahko preko vnosa industrijsko pridelane hrane nevede vnašamo v telo tudi večje količine glutena – pogosto skritega prav v živilih, kjer bi ga bilo najmanj pričakovati. Vse to lahko sproži alergijske reakcije, intoleranco na gluten ali celo izbruh celiakije.

Narava toksičnih dejavnikov v prolaminih ni znana, vendar pa je njihova toksičnost v sorazmerju z lastnostmi in obsegom posameznih kombinacij prisotnih aminokislin. Toksični učinek je odvisen tudi od količine zaužitih prolaminov v enem dnevu ali v določenem času. Nekateri bolniki lahko zaužijejo nad 10 mg prolaminov na dan, drugim pa škodujeta že 1 do 2 mg. Toleranca posameznega bolnika na toksične prolamine v hrani je torej lahko precej različna. Prav tako je toleranca na dnevno dozo zaužitih prolaminov različna tudi v predpisih različnih držav. Kljub temu pa velja pravilo, da mora biti hrana bolnikov s celiakijo brez toksičnih prolaminov, kar pomeni, da ne sme vsebovati pšenice, ječmena, rži, ovsa, pire in tritikale ter izdelkov iz teh žit.

Vir knjiga Življenje brez glutena