Pa smo dočakali, da je mošt postalo vino.
In osmice in Martinove pojedine in slastne gosi, vse to je sinonim za kulinarični Martinov obred. In prav je tako. V življenju se na koncu koncev vse vrti le okoli hrane.
Kaj pa bolnik s celiakijo? Naredi mlince in BG moke.
In če povrhu ne smem uživati še jajc in mleka?
Tu pa se včasih malo zatakne …
Ampak imam rešitev. Odlični BG mlinci brez jajc.
In moje kosilo je bilo ravno tako odlično, kot od ostalih družinskih članov.
Trgatve so za nami in v vinskih kleteh se grozdje že spreminja v vino. Njegovi izvori segajo že v predkrščansko obdobje. Na Slovenskem je martinovo še vedno pomemben praznik, vendar tako kot drugi prazniki dobiva vedno bolj komercialni pridih.
Na spletni strani Moja Slovenija, sem našla intervju o izvorih, značilnostih in navadah, ki obdajajo martinovo z prof. dr. Janezom Bogatajem, rednim profesorjem na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. LAhko si preberte povzetek:
Izvori martinovanja
“Staro obdobje praznovanja zaključka letine je bilo v mesecu novembru, in človek je to ustrezno proslavil. V tem času so bile pojedine, praznovanja. Seveda bi bilo zelo zmotno, če bi mislili, da je šlo samo za zabavo. Zaključek letine je pomenil tudi poravnanje računov. Takrat so ljudje v skupnostih, ki so jim pripadali, poravnali določene račune, dolgove, s sodobno besedo bi temu rekli inventura. S krščanstvom je vsakdanjik in praznik slovenskega človeka, kot tudi drugih prebivalcev sveta, dobival ustrezne poudarke. Posamezni zavetniki so opravljali določene funkcije v novem sistemu te verske zavesti in tako je Martin, ki je bil resnična oseba – bil je škof v Szombathelyju, prevzel funkcijo zavetnika za dobro vinsko letino. Koncept praznovanja je bil starejši in logično je, da je marsikaj iz tega predkrščanskega obdobja prišlo v krščanske oblike praznovanja in dobilo slovesen, predvsem pa praznični značaj.
Ta praznik ima danes tudi drugo razsežnost, ki je do konca prve svetovne vojne in še leta po njej sploh nismo poznali. To je, da se posamezniki oblečejo v maškare, in sicer v škofe Martine, v redovnike, zlasti frančiškanske patre, in druge stereotipne like, ki naj bi simbolizirali slovensko kmečko prebivalstvo, in potem bolj ali manj opiti hodijo od vinograda do vinograda in tam opravljajo neke duhamorne ritualne obrede. To smo prevzeli v zgodnjih šestdesetih letih iz sosednje Avstrije, zlasti z Gradiščanskega. Takšno početje nima nobene zveze s tem žlahtnim praznikom. Res je, da so stvari v rokah popolnega materializma, ki pa ne zna prisluhniti strokovnim usmerjanjem in stvari zapeljati na tisto žlahtno pot, na kateri so že bile. Slovenski vinogradniški prostor je praznik martinovanja praznoval na številne načine. Zelo lepa oblika je v Goriških brdih, kjer je bilo v navadi, še danes ponekod, da so na sod postavili jabolko, v katerega so zataknili razna mediteranska zelišča, in so rekli: »Zdaj bomo pa videli, kakšna bo naslednja letina.« To je bil ostanek praznoverja pravzaprav, ampak zelo lepa poteza. Če se je to jabolko lepo posušilo, so rekli, da bo drugo leto dobro vino, če je zgnilo, pa da bo slabo.
Martinovo, tako kot vsi prazniki, ima nekaj posebnosti tudi v prehrani. Na Slovenskem smo večkrat nestrpni in po vsej sili iščemo neke tipične jedi, ki so za ta dan značilne, vendar je treba reči, da so v vsakem okolju na mizo dali tisto, kar v vsakdanjem življenju niso, tudi ob nedeljah ne. Postregli so tisto, kar so hranili za izjemne priložnosti, in to je bila izjemna priložnost. Res pa je, da je za ta praznik značilna vsaj ena jed, ki je zelo tipična, in to je perutnina, s posebnim poudarkom na goseh in na racah. Pečena gos ali raca, nadevana s kostanji ali jabolki, s prilogo mlincev in z rdečim zeljem, to je gotovo najznačilnejša kombinacija. To ni po naključju. Okrog Martina, tako kot okrog vseh praznikov, kar mrgoli raznih pripovedi in legend in ena izmed njih pravi, da je Martin, ko so mu predlagali, da bi ga izvolili za škofa, ugotovil, da mu ta funkcija ne ustreza, in hotel ubežati temu imenovanju tako, da se je skril med jato gosi. To je samo pripoved, dejstvo pa je, da so bili gosi, race, kokoši, petelini, vse te pernate živali, že v prapradavnih časih pomembne daritvene živali. Tudi človek v predkrščanskem obdobju, ko je imel zahvalno obdobje, je nadnaravnim silam, v katere je veroval, da so mu omogočile vso letino, skušal izkazati neko zahvalo. Žrtev, ki se je položila na žrtvenik, je bila raca ali gos ali druga pernata žival. Vidimo, da so te stvari zelo povezane. Danes nima globljega ozadja, ampak svojo kulinarično podobo. Samo martinovo je praznik, ki ima v vsaki vinorodni deželi druge oblike. To je ravno zanimivo, da smo geografsko, po kvadratnih kilometrih zelo majhna država, ampak velikost se ne meri po kvadratnih kilometrih, velikost se meri po velikosti duha, bogastev duhovne ustvarjalnosti, kulture. Tukaj pa smo svetovni prvaki.”
Recept za brezglutenske mlince brez jajc in mleka sem prilagodila po recepturi: 3 jajca, 500g moke, sol in topla voda.
Moja receptura je naslednja:
-3 kavne žličke chia semen
-200 g BG Schar moke za rezance
– sol
-topla voda
Chia semena zmeljemo v kavnem mlinčku in dodamo toliko vode, da ko nabreknejo in dobimo zmes podobno stepenemu jajcu
Moko posolimo in dodamo chia semena. Počasi vgnetemo testo. Če je potrebno dodamo nekaj žlic tople vode.
Naredimo tri mehke, gladko vmesene kroglice testa.
Na pomokani podlagi jih razvaljamo
Pečemo jih na papirju za peko, da lepo porumenijo.Nalomimo jih. Predno jih postrežemo jih prelijemo z vročim kropom, počakamo da zavrejo. Odstavimo z ognja in pustimo 8 – 10 minut, da se zmehčajo.
Pred tem pripravimo rdeče zelje. Nasekljamo nekaj pora. Zelju odstranimo zunanje liste in trde sredice. Lepe liste operemo in na rezance naribamo rdeče zelje.
Pokapljamo ga z limoninim sokom, da obdrži med kuhanjem lepo rdečo barvo, sicer postane temno vijolične barve. Dodamo, lovorjev list, nekaj vode in dušimo 15 minut. Nato nastrgano še jabolko in vse skupaj dušimo še 10 minut. V skodelici zmešamo kavno žličko BG moke z nekaj žlicama vode in zmes zlijemo k zelju, da se zmehča. Po potrebi zalijemo še z nekaj malega tople vode. Dodamo sladkor po okusu, ker limonin sok, naredi jed nekoliko preveč kislo. Predno postrežemo posolimo, dodamo majaron in olivno olje.
Ker nismo dodali med kuhanjem nič maščobe, ki je v osnovnem receptu, je zelje bolj trdo, z moko pa ga zmehčamo. Na koncu, ko na krožniku dodamo še olivno olje, praktično ne čutimo več razlike med klasično pripravljenim rdečim zeljem in zeljem pripravljenim tako, da ga zgolj dušimo in toplotno ne obdelujemo maščobe.
Vir:
http://www.mojaslovenija.net/pregled-dogajanja-v-sloveniji/izleti-po-sloveniji/85-tudi-okoli-martinovega-je-veliko-pregovorov-drijo
