Či-gong, taoistične vaje - moja gibalna lekcija - Življenje brez glutena - celiakija

Neprestano poslušamo o pomembnosti gibanja.

Gibanje za vzdrževanje telesne kondicije.
Gibanje za ohranitev zdravja.
Gibanje za povrnitev zdravja.

Sama sem si organizirala jutranje urice s Či-gong vajami.

Le te me zbudijo in me energijsko napolnijo in pripravijo na vsakodnevne izzive.

Vsak mora nekaj poiskati zase. Ponudbe je več kot dovolj, vendar kako in koliko bomo aktivni, pa je vse odvisno od nas samih.

V mladosti sem bila maksimalno aktivna, vedno v gibanju. Smučanje, plavanje, tek na smučeh, drsanje, hoja, joga, aerobika …

Poskusila sem veliko stvari. Nekatere so bile stalnice, nekatere oblike rekreacije so bile sezonske narave.

Ko pa sem si ustvarila družino, sem vse to postavila na stranski tir. Pa ne, da si ne bi mogla vzeti časa zase. Preprosto sem bila preutrujena, nisem imela dovolj energije, da bi pomisilila, da si jo ravno z gibanjem lahko pridobim.

Dokler me zdravje ni tako zapustilo, da sem vedela, da sem sedaj na vrsti le jaz.

Najprej sem si kupila sobni orbitrek, ki sem ga leto dni pridno vsako jutro uporabljala, dokler me niso izdale bolečine v kolku. Uradna medicina je rekla, nič narobe s kolkom. Sprehod po ravnici je bil še nekako izvedljiv. Hoja po stopnicah pa neizmeren napor.

Ko pa sem popolnoma obležala in sem bila brez energije, mi je dr Papuga vstrajno prigovarjal, da brez gibanja ne bo šlo. In sem ta njegov nasvet vzela zares in se posvetila vsakodnevni jutranji telovadbi. Izvajam Či-gong in taoistične vaje.

Morda si enkrat mesečno dovolim da ne telovadim, vendar mora biti to res opravičljiv vzrok.
Konec pomladi pa se nam je doma pridružil nov družinski član, naš Ari.

Ritem življenja se nam je na začetku, ko je bil še mladiček popolnoma spremenil. Sama sem zjutraj z veseljem vstala, ko se je oglasil in z odšla z njim na jutranji sprehod. Preprosto sem svojo telovadbo preskočila brez slabe vesti, saj sem se gibala.

Ampak.

Telo je po dveh mesecih začelo opozarjati. Počasi a vstrajno se je večala bolečina v sklepih, predvsem v kolenih in v hrbtenici in kolku. Na koncu že nisem vedela več kateri sklep me ne boli.

Zdravnica me je poslala na slikanje. Med tem časom, ko sem čakala na slikanje in izvide, mi je že naredil alarm v glavi, da moram začeti ponovno z jutranjo telovadbo. In streznitev. Saj polovico vaj sploh ne morem več narediti. Bolečine so prehude. A sem vstrajala. In po dveh mesecih je bolečina počasi začenjala izginjati, sedaj po štirih mesecih redne vadbe, pa je vse po starem, torej zopet brez bolečin in polno gibljiva.

Ja žal, se na svojih lastnih napakah še vedno učim, kljub letom.

To je dokaz, da se učimo celo življenje. Ko sva se z zdravnico pogovarjali, mi je dejala da zdravniki neprestano opozarjajo, kako pomembno je gibanje, pa nas bolniki pogosto ne vzamejo resno, ali pa so premalo vstrajni.

Za spremembe v počutju je pomemben čas. Tu ne gre za čarobno tabletko, ampak za vstrajnost, ki se šele s časom poplača. In ta čudežna tabletka v obliki rednega gibanja potem ne popusti, ampak nas dobrohotno nagrajuje z dobrim počutjem brez stranskih učinkov.

In vsaka šola nekaj stane. Mene je samo oplazilo in me tako opozorilo. Po drugi strani, pa sem dobila dodatno motivacijo, da se res splača.
V moji knjigi Življenje brez glutena, sem moje gibalne vaje podrobno opisala.