Igor Mihelič, lastnik prvega slovenskega brezglutenskega delí-ja s »hrano za s sabo«
Prva brezglutenska restavracija v Ljubljani 😉
Pred dobrega pol leta, sem imela telefonski klic. Na drugi strani se je sogovornik predstavil, da želi odpreti brezglutensko restavracijo in si želi izmenjati kakšno besedo na to temo. Dobila sva se na čaju in zelo živahno je stekel pogovor. Takoj sem videla, da je sogovornik odprt človek za novitete, da se želi približati ljudem različnih okusov in prilagoditi jedilnike širši populaciji porabnikov. Okoli sebe seje dobro voljo in pozitivno energijo, zato tudi žanje odobravanje in sprejemanje.
Kuhati je potrebno z ljubeznijo in dobro voljo. Ko stopiš v Cojzlo (ime lokala), takoj začutiš pozitivno energijo in žar v Igorjevih očeh. Tudi njegova desna roka Barbara žari kot sonček. Torej je hrana zagotovo odlična, saj je pripravljena s srcem in pozitivno energijo. Moje brbončice so bile ob okušanju zelo zadovoljne. Najpomembnejša pa je brezskrbnost ob uživanju hrane, ki je pripravljena v pogojih, ki 100% zagotavljajo brezglutenski obrok, primeren tudi za bolnika s celiakijo.
Vendarle se premika tudi na gostinskem brezglutenskem področju. Kaj te je nagovorilo, da si odprl brezglutensko restavracijo?
Razlog za odprtje brezglutenskega delíja je potrjena celiakija pri družinskemu članu. Kmalu smo spoznali, da se celiakaš ne more brezskrbno prehranjevati v restavracijah. Po izobrazbi sem gostinec, zato je bilo odprtje prvega brezglutenskega delí-ja v Ljubljani le vprašanje časa.
Kako se doma organizirate s prehrano, glede na to da si sam gostinec, sedaj pa v potankosti obvladuješ tudi brezglutensko kuhinjo?
Doma se od potrjene diagnoze vsi prehranjujemo brez glutena. Kuhanje za domačim štedilnikom zadnje čase pa prepuščam malo več ostalim družinskim članom. Za marsikatero dobroto poskrbi tudi Cojzla.
Kako ste doma sprejeli dejstvo, da ima eden od družinskih članov diagnosticirano celiakijo?
Na začetku smo to kar stežka sprejeli, vendar smo se kmalu sprijaznili z dejstvom, da bo to sedaj naš nov način življenja.
Kakšne imaš izkušnje v gostinstvu? Kje vse si delal, dokler nisi odprl svoje restavracije?
Moje delo je bilo vedno povezano z »boljšimi« restavracijami, hoteli. Poleg slovenskih lokacij pa sem delal tudi v tujini, kar nekaj časa tudi v Michelinovi restavraciji v Londonu.
V gostinstvu sem od svojega 15. leta, kjer sem kot vajenec v kuhinji delal celo šolsko obdobje, še posebej med počitnicami. V času poletnih počitnic sem več let zapovrstjo delal tudi na obali. Spomnim se, da sem v obdobju dvo in pol mesečnega dela imel prost samo en dan, in sicer, ko sem se odpeljal v Ljubljano opravit popravni izpit :-). Delovno okolje sem sicer izbiral vedno tam, kjer sem videl potencial za učenje. Tako sem v Ljubljani delal v restavracijah višjega cenovnega razreda.
Kako je bilo v Londonu? Kaj si od tam “odnesel”?
London je bila izkušnja, ki je človek nikoli ne pozabi. Pred odhodom v London, sem si samo potiho želel delo v Michelinovi restavraciji, tega nisem nikomur povedal, saj so se mi zdele želje nedosegljive. Po nekaj dnevnem iskanju sem po naključju dobil možnost v eni izmed tovrstnih restavracij in želja se mi je uresničila. Po nekaj mesecih dela sem v restavraciji napredoval in vrata za naprej so se odprla. Kasneje sem sprejel povabilo v drugo Michelinovo restavracijo in tudi tam nabral kar nekaj zavidljivih izkušenj.
Kaj ponujaš svojim obiskovalcem? Zakaj takšen izbor hrane? Kaj je tisto, na kar staviš, da pritegne tvojega gosta?
Pri izboru ponudbe sem se osredotočil na ponudbo brezglutenske hrane, ki si jo posameznik doma redko pripravi. Poleg tega smo želeli pripraviti za vsakega nekaj. V ponudbi imamo piščančje pohančke za najmlajše, različne vrste burgerjev, tudi tistega iz najboljšega kosa govedine – biftek iz Nove Zelandije – in veganske jedi. Dnevno pripravljamo tudi zelenjavno juhico “to go”, ki jo ponudimo za popit, medtem, ko gostje čakajo na burger. Dnevno pečemo jabolčni zavitek, ki je zelo priljubljen med gosti. Ne smem pa pozabiti na kruh, ki je pečen vsak dopoldan in čaka na novega lastnika.
Kaj je pri pripravi obrokov zate najpomebneje?
Sam se rad prehranjujem zdravo, jem sveže pripravljeno hrano, rad uživam raznovrstno hrano, ki jo lahko tudi okušam. Brbončice so zelo razvajene in hrepenijo po barvitosti okusov, tako si jedi ne začinjam preveč, saj želim široko paleto okusov. Vse jedi, ki jih v Cojzli pripravljamo, tudi sam z užitkom pojem, tako falafel, kot pohančke. Slednji so sicer “manj zdravi”, vendar se zavedam, da so določene stvari potrebne tudi za dušo 🙂
Kako si se soočil z izzivom, ko si presedlal na pripravo brezglutenskih obrokov s sestavinami, ki imajo popolnoma drugačne “tehnološke” lastnosti 😉 kot klasične glutenske sestavine?
Priznati moram, da sem se na začetku kar “lovil” z brezglutensko moko. Ta je največja drugačnost v primerjavi z glutensko. Z vztrajnostjo in številnimi poskusi sem svoje brezglutensko znanje toliko izboljšal, da imam že kar nekaj svojih receptov, ki so se izkazali za zelo dobre. Morda kdaj napišemo knjigo :-))
Kdo vse zahaja v tvoj lokal in kdo se vrača? Po kateri vrsti hrane ljudje najbolj povprašujejo?
V lokal zahajajo tako celiakaši, kot tudi ljudje, ki nimajo zdravstvenih težav oz. težav z glutenom in vsi se radi vračajo. Kljub temu, da je brezglutenska hrana precej dražja od navadne, smo skušali ostati cenovno ugodni. Težko bi izpostavil, kaj ljudje najraje jedo, ker dobivamo pozitivne odzive na celotno ponudbo, lahko pa razkrijem, da jabolčnega zavitka in kruha hitro zmanjka J
Kaj želiš sporočiti svojim odjemalcem? Kakšen je tvoj moto restavracije?
Trudimo se, da jedi izpopolnjujemo in pri tem upoštevamo tudi želje in predloge gostov. Kljub dobremu odzivu, ne počivamo na lovorikah in razvijamo nove ideje.
Kakšna je tvoja vizija za v bodoče?
Želim si uspešno zapeljati Cojzlo med ljudi in predstaviti brezglutensko prehrano tudi tistim, ki mislijo, da je to za njih »preveč zdravo«.
Kakšen je tvoj moto?
Moj moto je živeti življenje v pravem pomenu besede, kar nenazadnje pomeni tudi uživati v svojem delu.
Obilo uspehov še naprej!
Slike vir: arhiv Cojzla
1 Comment