Ko dobiš v dar za darilo piškote, pričakuješ, da boš jedel piškote. Na vrsti je branje deklaracij!!! Ugotovim, da sem namesto piškotov, prejela v dar rdečo mušnico.

In to sem dobila od zelo, zelo dobre prijateljice, ki je vedno pozorna do mene. Na srečo je branje deklacij moj hobi.

Ko sem tokrat pogledala darilo, pa sva obe prebledeli. Jaz, ker sem pravočasno prebrala na deklaraciji, da je v embalaži zapakirana rdeča mušnica, ona, pa ker mi je rdečo mušnico podarila.

Boste rekli, da rdečih mušnic ne prodajajo v trgovini. Žal jih prodajajo in to čisto zakonito, stopiš v trgovino, jo vzameš s trgovske police, kot vse druge izdelke in jo brez težav plačaš na blagajni. In nihče te nič čudno ne gleda.

Da boste morda bolje razumeli o kakšni rdeči mušnici govorim.

Dr. Jernej Dolinšek vedno pove, da je uživanje glutena za bolnika s celiakijo  isto, kot če bi jedel rdečo mušnico.

Da razložim zgodbo o rdeči  mušnici. Za darilo sem prejela dve vrsti piškotov, blagovne znamke Gullon. Večja embalaža je imela na veliko napisano Gluten free, poleg pa znak španskega društva za celiakijo in jihovo zaporedno številko. Vse lepo uradno certificirano. Torej nič spornega. Poleg pa sem dobila še manjše pakiranje napolitank. Kolegici sem pokazala, da je to očitno res preverjen izdelek in ko sem ji želela znak pokazati še na manjših embalažah, ga nikakor nisem mogla nati. Začeli sva ga mrzlično iskati, pa ga ni bilo nikjer.

Če si pogledate googlovo iskanje in vpišete blagovno znamko Gullon, dobite kaj hitro vpogled, da imajo linijo izdelkov brez sladkorja in linijo brez glutena.

Ona je povedala, da je izdelek kupila na trgovski polici, kjer so bili razstavljeni samo brezglutenski izdelki in nič drugega. Branje deklaracij, se ji ni zdelo potrebno.

Trgovci očitno sploh ne vedo, da ta izdelek ni brezglutenski, ampak je zgolj dietni izdelek, ker ne vsebuje sladkorja.

Pa si predstavljate, da gre babica z vnučkom v trgovino in si vnuček zaželi pikote. Babi je zelo previdna in gresta skupaj k brezglutenskim policcam. Kopica brezglutenskih dobrot in babi reče vnučku, da si lahko ene piškote manjše za takoj pojesti izbere na polici. Ker  mu želi kupiti zgolj za priboljšek, ko bosta šla iz trgovine vnuk izbere samo te ednine glutenske piškote, med vsemi brezglutenskimi.

Ko se potem doma pojavijo težave, tako ali tako ne morejo ugotoviti, kaj je bilo narobe. Babica pa je vedno v skrbeh, kaj je naredila narobe.

Torej branje deklaracij je potrebno na popolnoma vsakem izdelku.

Čez dan ali dva pa kuham riž in me mož sprašuje koliko časa ga je potrebno kuhati, ker vedno trdi, da ga premalo skuham in me je kontroliral ;). Pa mu rečem, naj prebere, kaj piše na navodilih. Pa pride do mene z embalažo in reče, da ne zna prebrati. Sem mislila, da se malo heca, ampak ko sem videla kaj piše, tudi sama nisem znala več prebrati.

Poglejte si sami. Tu je nazoren prikaz banalnosti, ki nas celiakaše stane veliko slabe volje, slabega počutja in večnega vprašanja kje na nas preži gluten. Čeprav je primer banalen in nima z glutenom nobene zveze, ima pa zvevo s proizvajalci, trgovci in prevajalci.

Na tem mestu pozivam vse trgovce in proizvajalce na doslednost zapisovanja deklaracij, doslednost prevodov deklaracij in upoštevanja zakonodaje, ki je natančno in nedvoumno zapisana.

Zavedajte se, da gre v našem primeru za zdravje ljudi. Mi pa moramo branje deklaraci vzeti kot hobi. Ko gremo v trgovino za nas pomeni isto, kot bi šli v čitalnico. Vzeti si je potrebno čas, predvsem pa potrplenje. Pa ne pozabite doma povečevalnega stekla, ker je lahko sicer to delo precej neuspešno, saje je branje deklaracij, kljub očalom lahko še vedno nemogoče.

Kupujmo čim manj procesirane hrane

Branje deklaracij za vsebnost glutena v procesiranih živilih zahteva obilico znanja, da jih pravilno razvrstimo med dovoljena, tvegana ali prepovedana živila. Potreben je v trgovini čas, da se sploh lahko odločimo, ali je izdelek primeren za nas ali ne. Seveda je pogosto težko

Zato posegajmo po izdelkih, ki so naravno brez glutena, to je sveža zelenjava, sveže sadje in meso, sveže mleko. Čim več hrane kuhajmo doma.

Ali imajo gostinci potrebno znanje, da nam bodo izbrali prava živila in nam skuhali obrok, ki bo zagotovo brezglutenski. Ne moremo pričakovati, da bo gostinec kot samouk to vedel.

Vsak od nas, bi moral skozi izobraževanje, absolutno pa tudi gostinci, ki ponujajo brezglutenske jedi. To je predpogoj, da bi bili potem obroki varni za nas, bolnike s celiakijo.

Torej začnimo s samoizobraževanjem, bodimo kritični. Ne popuščajmo, ne tvegajmo svojega zdravja, zaradi nevednosti. Brskajmo po informacijah, udeležujmo se srečanj, kjer nam posredujejo znanje strokovnjaki, ki se ukvarjajo z branjem deklaracij. To je za nas življenska potreba.