Zagotovo, celiakija je “bolezen od boga poslana”. Saj pri zdravljenju  celiakije ne potrebujemo zdravil.  Nismo odvisni od farmacevtske industrije. Yes!! Nimamo stranskih učinkov zdravil. Zagotovo je v tem pomenu celiakija “bolezen od boga poslana”. Seveda, če te že mora doleteti kakšna bolezen.

Postavitev diagnoze je pravzaprav začetek kvalitetnejšega življenja. Zgolj sprememba prehrane, odstranitev glutena iz jedilnika in že smo na konju. Zdravnik nam zagotovi, da se naše počutje zagotovo začne spreminjati na boljše. Juhuhu 😉

Pa je res temu vedno tako preprosto?

No, če celiakija je bolezen, kjer gre zgolj za spremembo življenskega sloga, življenje z njo zagotovo ni z rožicami postlano. Preveč hudo sicer ni, oziroma ni nič hudega, če bolezen sprejmemo. Hudo pa je, če za vse kar nam ne znese, iščemo izgovor izven sebe, ali krivimo druge, ali pričakujemo od drugih, da namesto nas uredijo stvari.

Veliko posameznikov, ki imajo potrjeno diagnozo celiakija, se zapodijo na Internetne strani po informacije. Informacije na Internetu so pogosto napačne in zavajajoče. Nedavno sem našla spletno stran, kjer je opisovana brezglutenska dieta, ki je “ni  težko izvajati”. V gostilni poveš, da si na dieti in se vse dogovoriš. No kasneje, ob bolj pozornem branju, sem ugotovila, da ne gre za bolnico s celiakijo, ampak za postavitev omejitev v prehrani, ki so jo avtorici postavili na bioresonanci. Tako nekdo, ki ni prebral vseh detajlov na avtoričinih straneh predvideva, da gre za pravo brezglutensko dieto. Recimo, da je na take zapise naletel nekdo, ki sicer sprejema bolezen a pri zdravniku ni dobil ustreznih informacij (kar jih zagotovo v današnjem sistemu odrasli bolniki s celiakijo ne dobimo dovolj), meni, da je ta zapis strokoven in sledi “nekemu guruju” ali “influensarju” na vsakem koraku, da bo pravilno ravnal. Ta vplivnež pove, da je bil v točno določeni restavraciji, kako so mu odlično pripravili kosilo ali večerjo in da se lahko z osebjem vse dogovoril.

V tem primeru gre lahko za zavajanje, ki zagotovo ni narejeno hote. Vemo, da so danes narejene velike raziskave o vplivu Internetnih medijev, vplivu influenserjev, od družabnih omrežij do spleta, na splošno kakšen vpliv ima na ljudi, oziroma na posameznike.

Daniel Pennac pravi, da se na statistični ravni vse lepo uredi. Na osebni ravni pa se vse zaplete. 

To se zagotovo zgodi, ko ti zdravnik postavi celiakijo, kajti statistično ima dober odstotek prebivalstva celiakijo. Zdravnik si oddahne, ker je bil statistično uspešen pri diagnosticiranju. Zaplete pa se na osebni ravni, ko je potrebno izvajati brezglutensko dieto. Kar naenkrat pride do omejitev v prehrani, da se je težko organizirati v vsakdanjem življenju. Poleg tega se pogosto zgodi, da okolica odreagira tako, da si komplikator, da nehaj komplicirati, saj čisto malo glutena ti ne more škodovati. In zaradi ljubega miru, posamezniki nočejo izstopati in posledično v telo vnašajo gluten. Ves čas, počasi, a vztrajno se sešteva gluten. Najmanj, kar je škode, so trebušni krči. Posledic je še veliko in jih na tem mestu ne bi naštevala.

Vemo, da ima živilska industrija, ki proizvaja živilske proizvode s prečrtanim žitnim klasom, ki ga dodelujejo društva, izredno strogo kontrolo.

V gostinskih lokalih, pa kar naenkrat ni problematična priprava brezglutenskih obrokov. Razmišljajmo širše.

Vsi, ki bolj podrobno poznamo pripravo brezglutenske prehrane v restavracijah vemo, da če ni ločenega prostora, ali vsaj zastekljenega kotička, kamor ima vstop samo oseba, ki pripravlja BG obrok, je tak brezglutenski obrok nemogoče 100% zagotoviti. Bolnik s celiakijo ne more uživati obrokov, ki včasih so, včasih niso 100% brezglutenski. Da o picerijah sploh ne govorim, saj je moke v zraku več kot preveč, da je kontaminacija zagotovljena.

Naša kvaliteta življenja ni zadetek na loteriji, je naša izbira in naša pravica.

Izbira v tem smislu, da ne uživamo hrane v restavracijah, ki nimajo zagotovila o 100% brezglutenskem obroku. Pravica pa v tem smislu, da če nekdo ponuja brezglutenski obrok, ga mora tudi 100% zagotoviti. Ali pa se te zgodbe ponudnik preprosto ne gre. Poleg tega, pa je potrebno izobraziti ves kader v restavraciji, od snažilke do strežnega osebja, ne samo kuharjev ali vodstva,  da so vsi dovolj suvereni in vedo, da se v restavraciji pripravljajo brezglutenski obroki. Žal, brezglutenska dieta za bolnike s celiakijo ni  modna muha, ampak je to edino zdravilo.

Pri brezglutenski dieti pri celiakiji ne moremo sprejemati kompromisov.

Biti moramo nepopustljivi. Ali se v restavracijah ne ponuja, ali se lahko ponuja brezglutenska dieta, sem pisala že v reviji Gostinec,
1. članek
2. članek

Mene popolnoma nič  ne moti, če restavracija ne more ponuditi 100% brezglutenskega obroka, me pa zelo moti, da danes kar vsi po vrsti ponujajo “brezglutenske obroke” brez kakršnega koli znanja o sami pripravi in pasteh. Taki obroki so za bolniko s celiakijo, kot zadetek na loteriji. 

Sama si vedno skuham hrano in si jo prinesem v restavracijo, kjer jo brez zadržkov pojem. V restavraciji pa povem, da imam celiakijo in imam hrano s seboj. Nikoli še nisem imela zaradi tega težav. Ko sem doma na začetku pripravljala hrano za v restavracijo sem se vprašala ali je res celiakijo “od boga poslana”, oziroma kako preprosteje je vzeti tabletko pri boleznih, ki ne zahtevajo diete.

Nek kratek dvourni tečaj zagotovo ne zagotovi znanja, da nekdo lahko pripravlja v restavraciji BG obrok.

Tako izobraževanje lahko omogoča zgolj informacijo, da gostinec začne razmišljati, ali bi lahko s preureditvijo prostorov, izobraževanjem kadra, zagotovil 100% brezglutenski obrok. Celiakija ni bolezen, kjer bi lahko sklepali kompromise.

Seveda je pomembna potem še natančna organizacija strežbe in pravilna nabava živil. Če se za brezglutensko pripravo hrane nakupuje samo živila, ki so že v osnovi brez glutena, to je sveže mleko, sveže meso, sveža zelenjava in sadje. Potem pri nabavi ni težav. Če pa se v pripravo obrokov vključuje tudi predelana živila, pa je potrebno kupovati samo živila s prečrtanim žitnim klasom. Za nakup katerega koli drugega živila, pa je potrebno veliko znanja živilske stroke.

Kontaminacija

Da dodamo še pasti, kot je kontaminacija med pripravo živil, potem se stvari zelo zapletejo in brez natančno izdelanega HACCP sistema, tu zagotovo ne more iti.

Dokler ne bomo v Sloveniji imeli natančno izdelanega sistema, kot ga imajo pri sosedih Italijanih njihove  restavracije, ki nosijo znak AiC, toliko časa bolniki s celiakijo ne bomo 100% varni v gostinski ponudbi. Zaenkrat pa si ne moremo zatiskati oči. Morda obstajajo posamezne restavracije, ki se zelo trudijo (vendar dobra volja še ni zagotovilo, zagotovilo je znanje in sistemska ureditev), vendar bi zagotovo potrebovali neko sistemsko rešitev. Ne moremo sklepati kompromisov, da bomo v tem trenutku naredili nekaj “na polovico”. Nič hudega, če niso stvari narejene takoj. Pomembno je, da so narejene kvalitetno.

Zagotovo bomo čez čas imeli tudi pri nas sistemsko rešitev, verjamem v to.

Vedno poudarjam!

Gostinci nosijo družbeno odgovornost za zdravje ljudi.

Zaenkrat zahajam v 100% brezglutensko restavracijo Cojzla, kjer se prepustim brezskrbnemu razvajanju.

slika: arhiv Cojzla

Ravno prejšnji teden sem uživala s prijateljico v martinčkanju na sončku in degustaciji falafela in lečinega burgerja, saj imajo tudi mize na  vrtu tržnice.

slika: arhiv Cojzla