Kanava ali cañihua je zelišče, ki prihaja iz Peruja in je običajno prodajana kot seme. Je sorodnica kvinoje. Najdemo jo pod različnimi španskimi imeni: cañihua, canawa, kañahua, kañagua, quitakanikua, ayar in cuchi quinoa, in angleškimi: kaniwa, kanikua.
V Andih se je ohranila zaradi obstoja številnih kmečkih skupnosti, ki še živijo na tem področju in ohranjajo tradicijo svojih prednikov.
V zadnjih dvajsetih letih je bilo veliko vloženega v ohranjanje tradicije, s tem pa tudi v ohranjanje ekološkega kmetijstva. Tako se sistematično ohranjajo andske rastline in njihove biološke raznovrstnosti. Ena izmed njih je tudi brezglutenska kanava. Raste na 3800 do 4300 m, in prenese nizke temperature.
V njenem naravnem okolju so temperature skozi vse leto v povprečju manj kot 10 °C in mraz se pojavi vsaj devet mesecev na leto. Na tem področju ne raste niti kvinoja.
Kanave pridelajo resda v zelo majhnih količinah, ker je potrebno veliko ročnega dela in zato veliko ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Ko vse drugo odpove, kanava še vedno zagotavlja hrano. Dejansko je bolj odporna kot katerikoli drug pridelek. Zrna so manjša od kvinojinih in so rjave do temno rjave barve, pa tudi črne.
Njena prednost pred sorodnico je v tem, da ne vsebuje saponinov, tako da je ni potrebno predhodno namakati. Ima nizek glikemični indeks in je primerna za sladkorne bolnike.
Sama jo poimenujem tudi sestrična od kvinoje. Ima precej manjša zrna kot kvinoja, tako da je ne moremo zamenjati.
Zrna imajo visoko vsebnost kakovostnih beljakovin (okoli 15-19 %) in polinenasičenih maščobnih kislin omega-3, omega-6 in omega-9. Kanava je bogata z minerali (kalcij), vsebuje fosfor, železo, cink in folno kislino. V napihnjenčkih kanikue je kar 214 mg magnezija.
Preprečuje višinsko bolezen, umirja drisko, primerna je za ljudi s pomanjkanjem železa in kalcija. Tradicionalna in najbolj pogosta je njena uporaba v obliki rahlo praženih zrn, ki jih lahko preprosto zamešamo v napitke in jogurte, kateri nam odlično služijo kot hitro pripravljeni zajtrk. Moka se imenuje canihuaco (pri nas jo največkrat zasledimo pod imenom kanavina moka). Kuha se jo kot močnik. Domačini pripravljajo cela zrna na več kot petnajst različnih načinov: kot predjedi, juhe, enolončnice, kaše, sladice in pijače. V pekarski industriji dodajajo do 20 % kanave pšenični moki, ki daje proizvodom (kruhu, piškotom) prijetno značilno barvo in okus.
Kruh, spečen iz temne kanave, je popolnoma črn in spominja na makovo pecivo.
Tudi sama sem spekla kruh iz čiste kanave. Bil je dobro veziven, drobil se je malo, njegov okus pa je spominjal na mak. Iz kanavine moke se lahko pripravi tudi pijačo, podobno čokoladi, kakršno pripravljajo v višavju Peru. Iz kanave izdelujejo še napihnjence, rezance, energijske tablice, čips in opečen kruh. Iz opečenih zrn narejena moka je dobra za žgance.
Kruh ima okus po maku. Fermentiran kruh je izredno sveže teksture in dolgo obstojen.
Povzeto po knjigi Življenje brez glutena