Kaj nam daje energijo?
Hrana. Vendar ne vsaka hrana. Zagotovo le hrana, ki v sebi nosi energijo. In kvinoja v sebi zagotovo nosi energijo. Primerna je tudi za bolnike s celiakijo, ki ne smemo uživati glutena. Tako bela, rdeča, kot črna. Pa vendar je med njimi razlika. Tako po okusu kot po energijski moči.
In barva hrane določa tudi moč.
Nekateri pravijo, da črna barva daje spolno moč. Ker kvinoja na slošno vsebuje veliko beljakovin, nam dlje časa daje energijo (in občutek sitosti), ker se počasi presnavlja. Poleg tega je zelo dobra za sladkorne bolnike, ker ne zaniha krvni sladkor.
Rdeča nudi več energije. Če nam je hladno pravijo naj pomislimo na rdečo barvo in se nam bo dvignila telesna temperatura, saj vsebuje veliko antioksidantov, tako kot hrana črne barve.
Vendar nikar se ne ustrašite da je kvinoja samo temnih barv energitsko najmočnejša.
Tudi bela kvinoja je izredno hranilo, po katerem poskušajmo redno posegati. Je mnogo bolj hranljivo kot riž, ki ga običajno najdemo na našem jedilniku. Samo ne pozabljajte kvinoje pred uporabo namakati.
Temnejša kot je barva hrane, več energije daje.
In če uporabimo še živilo, ki je samo po sebi energijska bomba in super živilo, ter izbiramo še med rdečo in črno barvo smo pravi zmagovalci v energiskih kulinaričnih uživanjih.
In sedaj se na našem tržišču dobi brezglutensko deklarirano poleg bele tudi črno in rdečo kvinojo ter kvinojine kosmiče.
Torej se lahko tudi celiakaši poslužujemo super super živil.
Francisco Pizzaro je bil morda strokovnjak za osvajanje novega sveta, a ni imel pojma o zdravi prehrani.
Ko je leta 1532 osvojil inkovsko državo, je nabasal svoje ladje s krompirjem in koruzo, ki sta kmalu postala glavni živili evropske prehrane, medtem ko se za tretjo poljščino ni zmenil. Toda prav polja, ki jih ni požel, so bila zasajena z najbolj hranljivim žitom na svetu: kvinojo.
Kvinoja se uporablja že vrsto let, ko so jo Inki odkrili kot primerno super hranilno živilo za ljudi.
Verjeli so, da poveča vzdržljivost njihovih bojevnikov, zato so jo poimenovali »zlato Inkov«. Kvinoja je izredno bogat vir beljakovin. Je popolna beljakovina in vsebuje vseh devet esencialnih aminokislin. Vsebujejo kar dvakrat več beljakovin od običajnih žit, manj ogljikovih hidratov in še merico zdravih maščob za povrh. Poleg tega jo uvrščajo med popolna beljakovinska živila, kar pomeni, da vsebuje vse nujno potrebne aminokisline za izgradnjo mišic tako kot meso, jajca ali mlečni izdelki.
Vsebuje skoraj dvakrat toliko vlaknin kot večina drugih zrn. Prav tako pomaga pri preprečevanju bolezni srca, zmanjšuje visok krvni tlak in diabetes. Znižuje raven holesterola in glukoze v krvi ter lahko zmanjša tveganje za nastanek hemoroidov in pomaga pri izgubi odvečne telesne teže. Kvinoja je bogata z železom, magnezijem in manganom, prav tako je dober vir vitamina E in nekaj vrst vitamina B. Je super živilo prihodnosti.
Na žalost se naš odnos do hrane v petsto letih ni prav nič spremenil. Še vedno kopičimo na krožnike prehransko manjvredna žita, kot so koruza, krompir, riž in pšenica, in to po možnosti v čim bolj predelani obliki.
Kvinoja ni le zdrava, temveč tudi prava kulinarična poslastica. Ni je težko pripraviti in je vsestransko uporabna.
Semena so kot že rečeno podobno prosu ali sezamu, le da za razliko od njiju kvinoja med kuhanjem kali, saj vsako seme izloči drobno belo spiralo, podobno repku, ki je zelo hrustljavo. Na splošno pa ima kvinoja zelo mehak in nežen okus ter spominja nekoliko na oreščke.
Pomembno je omeniti, da je kvinojo pred kuhanjem dobro oprati, oziroma namakati vsaj 12 ur, saj je vsako seme obdano z nežim plaščem saponina, ki se – če je ne operemo – med kuhanjem spremeni s sluzasto in grenko tekočino.
V Južni Ameriki saponin, pridobljen iz kvinoje, še danes uporabljajo kot detergent ali kot antiseptično sredstvo za razkuževanje ran.
Večino kvinoje komercialno prodajajo v Severni Ameriki, kjer ponekod pred prodajo odstranijo prevleko. Saponini imajo ugodne učinke med gojenjem, kajti okus odvrača ptice in zato rastlina zahteva minimalno zaščito. Obstajali so poskusi znižanja količine saponinov s selektivno vzrejo, da bi bilo seme slajše, vendar se je pokazalo kot neuspešno zaradi različnega oplojevanja. Ocena toksičnosti saponinov kaže na rahlo draženje oči in dihal ter majhno draženje prebavil. Saponin je strupen glikozid, ki vpliva na krvne celice. Poleg tega nam povzročajo saponini in fitati maloabsorbcijo hranil, ker vežejo nase hranila, namesto da bi le ta lahko prešla v prebavni sistem.
Kuhano kvinojo danes uporabljamo v juhah, obarah, vegetarijanskih hamburgerjih, solatah, sladicah ipd. Velikokrat nadomešča v jedeh tudi riž. Najpomebnejša zame pa je kvinoja za peko kruha. Čista samostojna kvinoja in kruh iz nje vedno uspe.
Kuhano kvinojo uporabimo namesto riža, torej jo lahko dodamo nadevom, enolončnicam in juham kot zakuho. Kuhano kvinojo vmešamo v sadne solate. Za eno osebo potrebujemo 50 g kvinoje. Na mleku kuhana se ni izkazala za okusno jed. V prodaji je moč dobiti kvinojino »mleko«.
Kvinoja je zelo prilagodljiva zaradi visoke kompleksnosti različnih podvrst, sort in populacije (rastline in živali se prilagodijo okolju, v katerem so nastale). Nasploh je nezahtevna in raste tudi v višinah na 4.000 m v Andih blizu ekvatorja in tudi v obalnih regijah (Čile). Večinoma jo gojijo med 2.500 m in 4.000 m., odvisno od sorte. Kvinoja najbolje uspeva v podnebju s temperaturami, ki segajo od −3 ° C, ponoči do 35 ° C, podnevi. Nekatere vrste lahko prenesejo tudi nižje temperature brez poškodb. Zmrzal običajno ne vpliva na rastline na kateri koli stopnji razvoja, razen med cvetenjem. Poletne zmrzali, ki se pogosto pojavljajo v Andih, med cvetenjem lahko privedejo do sterilizacije cvetnega prahu.
Kvinoja najbolje uspeva na peščenih, dobro izsušenih površinah z nizko vsebnostjo hranil, zmerno slanih, pH tal 6-8,
http://www.aktivni.si/prehrana/za-aktivne/kvinoja-odlicen-vir-beljakovin/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Francisco_Pizarro
http://sl.wikipedia.org/wiki/Kvinoja
http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=495
knjiga: Suzana Kranjec,v Življenje brez glutena