Tapioka

Pa naj bo to teden manioke, saj odkar sem prišla s Firenc, se mi vse skupaj odvija samo še okoli manioke. Ne vem ali zgolj naključno ali sem bolj pozorna na vse skupaj. Tokrat bom malo več napisala o tapioki, nekateri ji pravio tudi biserne kroglice, ki jo pridobivajo iz manioke.

Granule imajo tudi v različnih velikostih in z različnimi dodatki, tako da lahko kupite tudi v različnih barvah. Vendar sem brezglutensko deklarirane našla samo male granule.

Tapioka vsebuje veliko škroba (80%), bogata pa je tudi z različnimi minerali in vitamini (vitamini B kompleksa, kalcij, kalij, fosfor, železo, magnezij, vlaknine…) in ne vsebuje glutena (zaradi tega je primerna tudi za tiste, ki so zboleli za celijakijo). V Drugi svetovni vojni, po japonski okupaciji Indokine, je na tisoče zapornikov in beguncev preživelo zahvaljujoči tapioki.

Tapiokine kroglice ali moko (dobimo jo, če kroglice zmeljemo) predvsem uporabljamo za pripravo pudingov, različnih krem, za zgostitev jedi… Kroglice kuhamo vsaj 15-20 minut, če pa jih zmeljemo v moko potem se jedi hitro zgostijo (v 3-5 minutah, podobno kot pri koruznem škrobu).Pred kuhanjem jih moramo namočiti vsaj uro do dve. Lahko jih namočite tudi čez noč in bodo hitreje kuhane.

Tapioca, (Manihot esculeta) ali manioka ali tudi kasava, je priljubljena kulturna rastlina, ki je zelo razširjena med revnimi prebivalci tropskih krajev tako rekoč povsod po svetu predvsem zato, ker je izjemno skromna.

Leta 1995 je bilo v deželah v razvoju, ki so edine pridelovalke tapioke, z njo zasajenih 43 odstotkov obdelovalne površine. Afriške države, tudi tiste, ki veljajo za največje svetovne pridelovalke tapioke, je ne izvozijo skoraj nič, saj vso porabijo doma. Največja izvoznica tapioke je Tajska.

Tapioka, skoraj ne vsebuje vitaminov razen vitamne skupine B, zato ljudje, katerih prehrana temelji na njej, pogosto zbolijo za avitaminozo. Mornarji so se je na dolgih poteh vedno izogibali; rajši so jedli krompir, pa čeprav gnilega.

In zakaj je tako razširjena? Obdelovanje tapioke je preprosto, prav tako njeno shranjevanje. Ne zahteva ne posebnih razmer ne posebne nege ali celo ljubezni, tako kot naše kulturne rastline (recimo žita, oljka ali trta). Botanik H. C. D. de Wit pravi, da se potaknjenci tapioke, ki so lahko katerikoli del stebla, popki ali listi, zelo radi ukoreninijo. Korenine se razvijejo celo, če potaknjenec samo porinejo v izsušeno zemljo in nato pozabijo nanj. Kmetje lahko gomoljasto odebeljene korenine izkopljejo že po šestih mesecih ali pa šele po treh letih. Tudi zato tapioko tako radi gojijo med vojnami ali po naravnih katastrofah.

Poznamo številne vrste, ki jih lahko površno ločimo na grenke in sladke.

Grenke vsebujejo strupen sok, ki že na zraku zelo hitro izhlapi. Domovina tapioke je Amerika. Z njo se je srečal že Kolumb, potem ko je s španci zelo hitro obplul svet. Moko tapioke, pridobivajo tako, da nastrgajo gomolje manioke, nato pa ostružke dolgo izpirajo v vodi, jih posušijo in zmeljejo.

Medicinski strokovnjaki tapioko priporočajo kot dodatek v brezglutenski in brezpšenični dieti. Vsi, ki se morajo držati take diete, še kako dobro vedo, kako je zaradi tega dragocena. Poleg tega jo kuharski mojstri radi uporabljajo pri pripravi najrazličnejših slaščic. Še posebno se obnese pri kuhanju pudingov in sadnih želejev ter za zgoščevanje omak, ker zaradi nevtralnosti ne vpliva na naravni okus sadja. S tapioko se velikokrat srečamo nevede, saj je priljubljena v živilski industriji.

Zadnja kultna oziroma modna pijača je čaj s tapijokinimi kroglicami, saj je poseben užitek, “pokanja” tapiokinih kroglic na jeziku.

Ena najbolj priljubljenih sladic pa je zagotovo tapiokin puding. To pa je tema že za naslednji članek.