Mož, ki živi za fotografijo. Joc, Jože Bojec, fotograf.
Mož, ki izžareva pozitivno energijo, vedno nasmejan in v akciji. Ambasador dobre volje, harmonikaš, pevec.

Sicer družinski človek, mož in oče dveh odraščajočih otrok.
Človek, ki obožuje les in z njim tudi dela.
Sama ga imenujem kar naš dvorni fotograf. Za ljubljansko podružnico SDC je vedno in povsod na voljo in fotografira, da obeleži naše aktivnosti. Z zanimanjem spremljam njegov blog, kjer lahko vidim njegovo ustvarjanje. In sedaj je njegov hobi prerasel tudi v nekaj več, v njegovo dopolnilno dejavnost.
Na blogu ima zapisano naslednjo misel, ki jo moram podeliti z vami:
Ni dovolj samo fotoaparat, da ustvarimo fotografijo….fotografija je proces, ki zajema mnogo aspektov fotografa – vse slike ki mu rojijo po glavi, vse knjige ki jih je prebral, vsa glasba ki jo je poslušal, vse ljudi ki jih je imel in jih ima rad……Ni dobrih pravil, ki se jih držijo dobri fotografi, obstajajo samo dobri fotografi! Ansel Adams
Kako ti to uspeva, da se na sliki ujame trenutek, ki ga res doživiš?
Občutek,nagon,doslednost in neskončna želja po perfekciji,vsaj mislim, da je to glavno vodilo ko imam v roki fotoaparat. Če sem čisto pošten, nikoli nisem čisto zadovoljen s fotografijami ki jih naredim. Vedno znova vidim določene stvari,ki sem jih mogoče spregledal,ki bi jih bilo mogoče narediti drugače. Po raznih spletnih blogih in galerijah pa kar požiram fotografije svojih prijateljev in nekaterih velikih mojstrov fotografije kot je Steve McCurry- http://stevemccurry.com/

Predvsem me zanima kdaj se ti je pojavila želja po fotografiranju? Sama se namreč sebe spominjam kot osnovnošolko, ki sem šla na fotografski tečaj za to, ker mi je bil tam nekdo všeč.. Kako se ti spominjaš svojih začetkov?
Zelo dobro se spomnim,kako mi je brat podaril moj prvi fotoaparat ”SMENA 8”.Bil sem star 9 let. Takrat se je začelo. Veselje in želja po zajemanju lepih trenutkov je bila nepopisna. Amaterski fotograf je bil od sestre mož,ki je tedaj opazil to mojo željo in radovednost po odkrivanju, beleženju lepega. Pomagal mi je z nasveti me bodril mi pokazal kako in kaj. Tudi v šoli so bili fotografski krožki ki so zagotovo pustili svojo mero znanja. Vendar je bilo tudi obdobje ko je fotoaparat počival na polici in zvesto čakal na trenutek,ko bova spet odšla v nove potepe po bližnji in daljni okolici.

Vidim, da fotografiraš različne zvrsti, od glasbe, športa, mode, družabnih dogodkov, delaš fotografije po naročilu. Kje najbolj uživaš?
Res je, fotografiram več zvrsti. Čeprav mi je portretna fotografija zelo pri srcu in je zelo visoko na listi priljubljenih je tu še šport. Šport,tu ima prednost vse kar gre na bencin. Ko stojim na kakem ovinku in fotografiram motorje in voznike ki s kolenom in komolcem božajo asfalt, me tako preplavi adrenalin,da se kar tresem. Teh občutkov se ne da opisati, kako zelo uživam na dirkališčih. Zelo rad sem tudi na koncertih,tam je svojevrsten izziv slaba svetloba in je fotografiranje izredno zahtevno. Mislim,da je fotografiranje moto športa tisto,kjer uživam na polno.

Nekje, ne spominjam se kje, sem prebrala stavek, da dobra fotografija pripoveduje zgodbo. In kadar pogledam tvoje fotografije, sploh s koncertov, takrat dobesedno čutim ritem glasbe ki doni iz ujetega trenutka v njej. Kako ti to uspeva?
Hja,koncerti so poglavje zase. Kot sem že omenil ,je to zelo zahtevna zvrst fotografije,saj je na koncertih,vsaj na večina njih izredno slaba svetloba in so trenutki, ko je motiv ravno prav osvetljen zelo kratki. Koncerti zahtevajo tudi dobro opremo, tu predvsem mislim na objektive,ki so svetlobno močni. Ta moč pa je večkrat kot ne limitirana s proračunom,saj so tovrstni objektivi zelo dragi. Vedno se poskušam sfokusirati na detajle,malenkosti, ki jih nekdo, ki pride na koncert samo poslušati glasbo niti ne opazi. Mogoče da to tisto sladko jagodo na vrh stepene smetane.


Kako začutiš ljudi kadar delaš z njimi po naročilu?
Vedno ko se pred nekoga postaviš s fotoaparatom je to zid in nekakšna barijera. Včasih potrebujejo ljudje kar precej časa da se sprostijo,včasih pa je vzdušje že od samega začetka sproščeno, spontano,takrat je najlepše in najlažje narediti dobre fotografije. Vsakič pa se kaj novega naučim,ljudje so res ena čudovita bitja in lepo je, da smo tako različni.

Tvoja profesionalna pot je les. Delaš z lesom, ga oblikuješ, gradiš domove. Kako usklajuješ hobi in delo? Ju kdaj povezuješ?
Usklajevanje dela in hobija je zapletena reč,sploh če zabredeš tako globoko kot se je to zgodilo meni. Razen tega,da občasno naredim kakšno fotografijo za spletno stran podjetja v katerem sem zaposlen, se moj hobi in služba ne prepletata tako pogosto. Vendar je služba vedno na prvem mestu, saj mi to predstavlja edino stabilnost in prihodnost mene,mojega hobija in nenazadnje družine.

Ker želim na blogu predstaviti ljudi, ki so kakorkoli povezani s celiakijo, naj povem, da si se ti srečal z njo, ko je diagnozo dobila tvoja hči. Kako ste sprejeli nov način življenja, ki ga dieta zahteva in kako to usklajujete v vsakdanjem življenju?
To je bilo približno tako,kot bi vrgel neplavalca v razburkano morje. Najprej je bil šok,saj do tega trenutka nihče v naši družini kakor tudi družini moje žene ni imel celiakije. Postopoma smo se učili prebirali literaturo ogromno so nama pomagali vsi na Facebook profilu SDC kakor tudi na društvu. Največ pa mi pomeni,ko se takole na kakšnih srečanjih dobimo in kak problem kar na štiri oči obdelamo. Saj veš Suzana, kako kar naprej kaj sprašujem hahah…..V zelo veliko pomoč pa je tudi moja mama,ki vsak dan z veliko vnemo pripravlja in posebej skuha obroke za najino hčero. Po tolikih letih smo se že kar lepo navadili, sedaj že kar podzavestno delamo tako,da ima vedno prednost brezglutenska hrana.

Kako organizirate prehrano preko dneva za svojo hči, da njeno življenje poteka čim bolj spontano, brez večjih pretresov?
Kot sem že napisal, v veliki meri za prehrano poskrbi moja mama,saj sva oba z ženo v službi. Šola,ki jo obiskuje hči pa ima organizirano BG malico. Moram pohvaliti tudi hčero, je zelo dosledna in si res nikoli ne dovoli pregrešiti ali pojesti neko stvar, za katero ni povsem prepričana, da jo lahko. Trudimo se vsi,da je njej in njenemu zdravju zadoščeno.


In tvoja vizija in želje za naprej!
Moja vizija????
Pred kratkim sem se odločil, za s.p v fotografskih vodah. Vizija je ustvarjati boljše,zanimivejše,popolnejše fotografije in na koncu koncev s fotografijo poskušati zaslužiti kak cekin .Želja je vsekakor ta,da bi pred kratkim odprt s.p. zaživel in mi ponudil drugačen in do sedaj neznan izziv v fotografiji.
Največja želja,ki se mora enkrat uresničiti, saj toliko časa ne bom dal miru je ta ,biti blizu največjim, s fotografskim aparatom in objektivom na eni od dirk kraljevskega razreda Moto GP.

Viri slik: Osebni arhiv Jože Bojec in izbor slik z njegovim dovoljenjem iz bloga Joc Fotografija