Moja zgodba

To je najtežji del pisanja mojega bloga. Pisati o sebi, pravzaprav o meni. Kar nekako mi je nerodno, ker me vedno vprašajo kakšna je moja zgodba.

Velikokrat sem že govorila o sebi pa imam sedaj občutek, da se ponavljam.

Blog sem začela pisati v avgustu 2013 tik pred odhodom na morje. Spomnim se, da sem imela kar nekaj adrenalin v sebi, ko sem naredila prvo objavo. Takrat je šla moja knjiga Življenje BREZ GLUTENA že skoraj v tisk in nekako sem imela občutek, da je obsegala premalo strani, da bi vam res z njo lahko povedala kako živim. Čutila sem, da boste verjeli le stvarem, ki jih vidite v živo. Da se na tak način res da živeti. In tako se je vse skupaj začelo.

Potem sem blog počasi urejala. VSe se je odvijalo zelo hitro. Knjiga je bila razprodana preko spletnih strani v letu dni in doživela tudi ponoven ponatis. Veliko je bilo narejenih tudi novinarskih prispevkov, kar je blog naredilo še bolj prepoznaven, ravno tako knjiga.

Novi blog

Hči Tjaša, ki mi je pravzaprav prvi blog nastavila in urejala tehnično plat, me je pobarala, da moram vse skupaj nekoliko urediti in posodobiti.  Nato sem se sama zaradi hčerinega študija v tujini lotila postavitve novega bloga s svojo domeno in ga v januarju 2016 uspešno zagnala v “obratovanje” in to popolnoma sama. Odločila sem se, da stari blog zaprem, prenesem najbolj odmevne članke in tu nadaljujem svoje objavljanje.

Moja zgodba se ne začenja pred petnastimi leti s postavitvijo diagnoze celiakija, temveč vsaj devet let prej, ko so se začele težave kopičiti, pa niso zelo dolgo dobile imena. Med tem časom sem si ustvarila družino in rodila dve hčeri.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Hodila sem od zdravnika do zdravnika, z zelo nenavadnimi težavami. Izmenjavale so se driske in zaprtje, imela sem bolečine v sklepih, zatekanje, slaba koncentracija, težave z glasom, pogosto izgubljala zavest, bila slabokrvna, imela nenehne glavobole, napihnjen trebuh, vetrove, bolečine v trebuhu. Pol leta pred diagnozo sem drastično shujšala, v mesecu dni za 17 kg in dosegla že zaskrbljujoč indeks telesne teže, ki je bil le še 15.

In končno so moje težave dobile skupno ime in to je celiakija. Nekako od sreče sem jokala z mislijo, sedaj si le lahko pomagam. In to sama.

Le striktna dieta in sem na konju.

Pa temu ni bilo tako, kljub dosledni dieti. Nato mi je gastroenterolog svetoval, da opustim še jajca in mleko in takrat se je stanje le začelo nekoliko izboljševati.

Vendar telo je bilo popolnoma izčrpano. Hodila sem na infuzije železa vsak mesec, pa ni nič pomagalo, zato sem poiskala še pomoč dr. Petra Papuge, ki mi je dal tisto energijo, ki sem jo takrat nujno potrebovala. Predvsem pa me je umiril. Dojela sem, da telo potrebuje čas in da moram z njim začeti delati z velikim spoštovanjem.

Posvetila sem se pravilni pripravi hrane, pravilni kombinaciji hrane, kajti moj želodec in črevesje je bilo zelo uničeno, boleče in utrujeno. Bila sem na vse mogočih zdravilih, pa se počutje nikakor ni hotelo stabilizirati. Zdravniki so me včasih vprašali če grešim v dieti, kar me je kar nekoliko prizadelo, saj sem bila 100% na brezglutenski dieti.

Nato so se začele še težave z rodili. Po dveh ginekoloških operacijah pa je prišlo še do izbruha KVČB, ulceroznega kolitisa.

Takrat sem ponovno obiskala dr. Papugo, ki mi je pomagal prebroditi najhujše. Nikakor se nisem mogla sprijazniti s kopico zdravil, povrhu vsega pa še vedno s slabim počutjem. In sem zagrizla v raziskovanje brezglutenskega zdravega prehranjevanja. Oprla sem se na dieto dr. Papuge, ki mi je vodilo, saj sem že pred tem ugotovila, da ne prenesem obdelanih maščob, ki mi povzročajo še dodatne driske.

Tako sem izoblikovala dieto brez glutena, brez jajc, brez mleka in brez obdelanih maščob, s pravilnim kombiniranjem živil in ekološko izbiro osnovnih živil.

In verjemite, jem okusno. Pripravljam hrano z veseljem. Vse skupaj mi je postalo izziv. Ne pripravljam pogosto istih receptov, razen nekaj klasičnih, ki so mi zlezli pod kožo. Predvsem pa mi je izziv, kadar mi uspe dober “ponaredek” klasične hrane, morda celo tradicionalne hrane, s tem, da upoštevam vse omejitve, ki jih imam v prehrani in je hrana kljub temu okusna.

In kaj je najpomembneje?

Vedno bolje se počutim, po zdravilih skoraj ne segam in kljub temu, da se leta prištevajo se moje počutje iz dneva v dan izboljšuje.

Celo privoščim si izlete, počitnikovanje in potovanje. Potujemo s celo družino. Predelali smo kombi, (ki je sedaj samo še spomin), da sem imela vedno možnost priprave hrane.

slovaška

Lisbona

Grčija

Letujemo tudi v apartmajih, da sama pripravim hrano. Tudi z letalom smo se odpravili v Lizbono in Grčijo tako, da sem pred tem na netu poiskala trgovine z brezglutensko prehrano. In dobra izbira so tudi hostli, kjer pa se je pred tem treba pozanimati o opremljenosti kuhinje in vse zagate so potem rešene, oziroma jih sploh ni.

Z dobro voljo uspe vse.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja