Ko se pogovarjamo o domači kuhi in o pripravi hrane doma, me posamezniki največkrat zavrnejo, da žal, “Nimam časa da si pripravim hrano.”
Služba in pot do službe in nazaj vzame čas
Kako bodo po vrhu vsega kuhali še na tak način kot jaz? Na hitro nekaj zmečejo v lonec ali pogrejejo in to je to. Če bi le na hitro zmetali v lonec svežo domače pridelano zelenjavo in skuhali z vodo bi bilo celo odlično. Največkrat pa se uporabi na pol pripravljena živila z obilico dodatkov, pogosto se hrana pogreva in telo začne opominjati. Vendar žal tega ne slišimo, ali preslišimo, ali pa se vsemu temu zavestno izognemo. Ko je prepozno, pa vsega ne moremo nadoknaditi, kar smo v mnogo letih zamudili.
Potem pa boli želodec, se spahuje, nas napihuje pa še toliko časa smo porabili za pripravo hrane! Za pravilno pripravo hrane je potrebno nekaj znanja predvsem pa potrpljenja. Potrpljenja v tem, da damo naravi čas da opravi svoje, da kalčki zrastejo, da se naredijo droži in lahko naredimo v dveh dneh odlično fermentirano potico. In rezultat? Mnogo manj slabega počutja in več energije. Vendar ne naslednji dan ali teden. Naše telo se mora okrepiti, nahraniti, saj je podhranjeno z vitamini in minerali, ki jih ne dobimo iz industrijsko pripravljene hrane. Da o kvaliteti brezglutenske pripravljene hrane sploh ne govorim. Preberite na deklaracijah kaj vse vsebuje industrijsko pripravljena brezglutenska hrana, obilo konzervansov, maščob, soli, sladkorjev ojačevalcev okusov. Vse to nam energijo samo vzame, namesto da bi jo iz hrane ravno dobili.
Včasih se mi zdi da se delodajalci obnašajo kot v sužnjelastniškem sistemu.
Ali ne pomislijo, kako lahko izčrpan človek dela s polno paro? Kako lahko utrujen delavec, ki ima občutek kot da je pijan od izgorelosti, dela ustvarjalno in z elanom? Ne more. Če pa si za povrhu ne pripravi niti pravega goriva za pogon, potem gre samo še za nasprotujoča dejstva. In tako preprosto vsega tega sploh ne zmoremo več. In vrtimo se v začaranem krogu.
Tudi pomisliti ne moremo, da bi povrhu vsega doma še pripravljali hrano. Mati in žena, poleg uradne službe doma opravi še eno službo, gospodinji, lika, šiva, pospravlja, se uči z otroki, jih vozi na razne dejavnosti in dan gre naokoli. Zvečer smo tako izmučeni, da samo še pademo v posteljo. In če gre še za celiakaša, potem o ustrezni prehrani sploh ne komentiram.
Sedaj pa poskušajmo analizirati naš dan.
Razmislimo koliko imamo praznega časa. Časa v prostem teku, časa ki se nikjer ne šteje. Čas, ko čakamo na semaforju, čas ko stojimo v vrsti pred blagajno, čas ko smo v avtomobilu, vlaku ali avtobusu, čas ko čakamo svoje otroke, ko jih vozimo na razne dejavnosti, čas ko smo preutrujeni, da bi karkoli delali in obsedimo pred računalnikom in srfamo kar tja v en dan.
Poskušajmo ta čas sistematično analizirati. Katerega lahko izkoristimo za miselne procese in katere za počitek telesa ali za fizično aktivnost. Ko peljemo otroka na dejavnost, vzemimo superge in tisti čas naredimo hiter sprehod, četudi gremo v trgovino vmes po nakupih. Z gibanjem si bomo zbistrili duha in telo. Ko sedimo na avtobusu, si poskušajmo organizirati v mislih dan, kaj bomo kuhali naslednji dan, kaj moramo za to danes pripraviti. Namočiti fižol, danes zamesiti pecivo z drožmi, da ga jutri samo postavimo samo v pečico ko pridemo domov in bo zadišalo tako, kot takrat, ko smo bili majhni in nas je pocrkljala babica, ki je imela vedno čas in se ji nikoli ni nikamor mudilo.
Zapomnite si, da je organizacija dneva tista najbolj pomembna stvar.
Poskušajte delati eno stvar za drugo, ne vsega naenkrat. Potem boste imeli občutek da ste bolj ustvarjalni in efektivni in konec dneva boste z izkupičkom opravljenih del še najbolj zadovoljni.
Resda sem matematik po izobrazbi in vedno poudarjam kako je pomemben vrstni red računskih operacij. V svoji glavi vedno planiram svoje življenje vsaj dva ali tri dni naprej. To pomeni, da kalim, fermentiram za vsaj dva dni vnaprej. Če me kaj preseneti in ne morem vsega narediti ali pojesti, preprosto postavim v hladilnik (droži, kalčke), kjer me vse počaka, da sem zopet pripravljena za akcijo. Tako me ne iztirijo nenadni preobrati, celodnevna odsotnost od doma, ker imam vedno zalogo, da si lahko pripravim hrano. Nikoli ne pomislim, da bi jedla zunaj, ker skoraj nimam možnosti, oziroma me to sploh več ne mami. Zjutraj vstanem prej, skuham kašo za zajtrk in mineštro za kosilo (vmes telovadim), dam mineštro v menažo in imam topel obrok s seboj. Vse se da, samo organizirati se je potrebno. Koliko časa potrebujemo da se nam skuha mineštra? Sekljanje zelenjave in kuhanje 10 do 15 minut. Nič ne pražimo ampak vse damo samo v lonec in okusi se med kuhanjem izredno povežejo. Zabelimo z hladno stiskanimi olji ko je kuhano. Začinimo in delo je opravljeno, mi pa imamo topel obrok.
In rezultat.
Najbolj zanimivo, kar naenkrat je dovolj časa zame, lahko telovadim, grem na sprehod s psom, skuham in na koncu dneva sem pošteno utrujena. vendar ravno dovolj, da prijetno zaspim in dobro spim celo noč.
Seveda imamo vsi dobre in slabe dneve, ko se nam nabere. Takrat potrebujemo običajno le več počitka. Vse počaka, nič se ne bo postorilo samo, ali pač 😉
Pojdite v posteljo vsak večer ob isti uri in čimprej, najbolje je s kurami. In potem je vse lažje. Sama imam zvečer navito budilko. To pomeni, da se moram začeti spravljati spat. Budilko imam pripravljeno toliko prej, da lahko postorim še tiste najnujnejše stvari, ki jih nameravam narediti vsak večer, namočiti stročnice, žitarice, sprati kalčke, narezati zelenjavo, pospraviti kuhinjo, opraviti higieno in potoniti v spanec… kajti jutri je nov dan.
