Tokrat je bil obisk pri starših pravo presenečenje. Oče mi je na svojem vrtu odtrgal dve mali glavi cvetače. Zimska cvetača z domačega vrta v tem trenutku? Saj ne morem verjeti.
Zima je bila tako mila, da narava ni imela časa počivati. In je delala in pridelala moje današnje kosilo.
Božala sem ju s pogledom in okušala z vsemi čuti z velikim spoštovanjem. Ni jim prišel mraz do živega, one so kljubovale vetru in mrazu.
Kakšna energija se skriva v takem prgišču zelenjave? S spoštovanjem, sem jih nacvetkala in na hitro pokuhala skupaj z listi v vodi. Zabelila z olivnim oljem, majaronom ter muškatnim oreškom, ter dodala nekaj soli.
Potem pa v tišini in s spoštovanjem užila tisto najboljše.
Tako dobrega in polnega okusa že dolgo ne.
In to samo navadna cvetača?. Ne, ta cvetača je bila nekaj posebnega, dala mi je energijo in me utrujeno nadvse pocrkljala.
To je bil okus, ki bo ostal za vedno …
… pa je bila le navadna cvetača, skuhana na vodi 😉
Vedno odkar se spomnim, smo bili doma samooskrbi, torej nismo kupovali zelenjave, pa je bila vedno na krožniku. Vsako jesen sta mami in stara mama vlagali v kozarce in kasneje ko smo imeli skrinjo tudi v skrinjo. Tudi sama sem veliko sodelovala, pri pripravi shrambnih živil. Vedno je gospodinja vsa ponosna štela kozarce paprik in kumaric, ter vloženega sadja in marmelad, to je bil obred. Ko smo prišli v jeseni na obisk k znancem, so mame vodile druga drugo na ogled njihovih hramb in si izmenjavale recepte in okušale. In potem je to izginilo.
Danes pa se ponovno vrača. Nostalgično, realno, zavedanje po pravem viru energije, ki poganja naše telo.
