Ajda ne vsebuje glutena, zato jo lahko uživamo tudi bolniki s celiakijo. Ajda je bila do začetka preteklega stoletja ena od najbolj tipičnih slovenskih ljudskih jedi.
Pomembno vlogo je imela ajda v ljudski prehrani
Prodrla je celo v naše ljudske pravljice in pesmi. Najbolj znana ljudska pesem o ajdi pravi:
Po koroškem po kranjskem že ajda zori….
Domovina ajde je Daljni vzhod. V Koreji, Mongoliji, na Kitajskem in na Japonskem je še danes zelo priljubljena sestavina jedi, zlasti v obliki ajdovih testenin.
Iz ajde so naši dedje pripravljali vse mogoče jedi: močnik, žgance, kruh, kolače, pogače, štruklje, krapce, kašo itd. Najpogostejša sta bila močnik in žganci. Navadno so jih jedli z mlekom in kislim zeljem. Žgancem so včasih dodajali krompir ali ječmenovo ali koruzno mleko. Danes le redka gospodinjstva pripravljajo ajdove žgance. Recepte za brezglutenske ajdove žgance, štruklje, cmoke, kruh in druge stare slovenske jedi najdete v knjigi Življenje BREZ GLUTENA, nekaj pa jih najdete tudi na blogu, kar pogumno pokukajte.
Ime Ajda je vpeto v naše življene.
Njeno ime se uporablja kot žensko ime, uporabljena je za imena hotelov, društvo Ajda, kozmetični saloni, vrtci in še bi lahko naštevala. Ajda je globoko zarezana v zavest slovenskega naroda. V eni izmed verzij ljudske bajke o Kurentu in vesoljnem potopu, pred povodjem rešeni mož, Kurentu obljubi zase in za svoje potomce, da bodo vedno ljubili in uživali dvoje posvečenih rastlin: ajdo in vinsko trto. Pripoved v nadaljevanju pravi, da so se sinovi rešenega moža razselili po Kranjskem in še zdaj večidel živijo od ajde, čislajo vino in se hvaležno spominjajo Kurenta, svojega starega dobrotnika. Kot poljščino iz katere se lahko pripravi dve značilni slovenski jedi – kruh in kašo -, jo omeni že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689).
